Brez filtra

Marsikdo ne ve, da ima priljubljeni radijec Robert Roškar v zasebnem življenju pravzaprav zelo rad mir in tišino. »Ker sta moja služba in nasploh družabno življenje pogosto zelo divja, pestra, glasna in dinamična, imam zelo rad tišino in mir ter mi zelo veliko pomeni, da se oblečem v raztegnjene 'gate', preveliko XXL raztegnjeno majico in gledam serije na HBO Max ali Netflixu ali Kmetijo ter se cel dan nikomur ne javim na telefon. To sicer rad delam tudi v družbi koga od svojih najbližjih prijateljev. Z Branko imava nasploh zelo jasno razvito dinamiko. Recimo: včasih je pri meni dva dni, pa zelo uživava tudi, ko ne govoriva nič in vsak dela svoje stvari; ko pa gledava film, pa včasih od silne želje po komentiranju ustaviva predvajanje in vse 'pošimfava.' Ampak tudi takrat mi 'sede', da na neki točki ostanem sam in imam mir,« pravi Roškar. Zaveda se, da si mir lahko privošči kadar koli, kar je pravzaprav v teh časih že kar privilegij.

Kaj vas je sploh pripeljalo v svet radia in kaj vas pri tem delu še danes navdušuje?

Po mojem mnenju me je od nekdaj organsko vleklo v to smer, saj sem delal že na šolskem radiu na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, kjer sem napovedoval, kaj bo za malico. (smeh) Navdušuje me to, da delo ni nikoli enako, je zelo nepredvidljivo, te vsak dan znova uči obvladovanja nepredvidenih dogodkov, se vsak dan znova učiš delati več stvari hkrati. Predvsem pa me navdušuje in malo »rajca« ideja, da vsako stvar, ki jo povem, sliši na deset oziroma na sto tisoče ljudi.

Kako bi opisali svoj radijski slog? Znani ste po tem, da ste humorni in neposredni. Vas neposrednost kdaj spravi v težave?

Moj radijski slog je »brez filtra in brez nekih načrtov«. Jaz kar rečem, kar mislim, in se ne ukvarjam preveč s tem, kake posledice bo to imelo, pri čemer pa nisem nikoli žaljiv do drugih. Zmeraj se tudi držim pravila, da se lahko šališ na račun drugih šele takrat, ko se znaš konkretno pošaliti tudi na svojega.

Kakšna nepozabna ali nenavadna izkušnja v vaši radijski karieri? Jaz sem si, se mi zdi, najbolj zapomnila reakcijo ob prebarvanem avtomobilu …

Z Anjo Ramšak, ki je moja dolgoletna zaveznica (tudi danes, ko že dve leti ne delava več skupaj, se vrhunsko razumeva oziroma mogoče še najbolje do zdaj), sva svojčas snemala serijo Nategni in pobegni in epizoda, v kateri mi je avto dejansko prebarvala na živo rožnato, je vsekakor najbolj viralna in odmevna stvar, ki se mi je kdaj zgodila. Po tem »incidentu« je večina ljudi seveda mislila, da bom avto prebarval nazaj na črno, ampak jaz sem se odločil, da se bom s takim avtom še nekaj časa vozil. Vendar sem po slabem letu dni ugotovil, da mi izrazita pozornost, ki jo je ta avto na cestah povzročal vsak dan, vseeno ne prija toliko. Ljudje so trobili, mahali, strmeli vame, »blendali« z lučmi in se drli za mano, kamor koli sem se pripeljal. Človek bi mislil, da se bo sčasoma poleglo, a se ni in po letu dni sem imel dovolj. Odločil sem se, da avto prodam. Če ga take barve ne bo nihče kupil, ga bom pa prebarval nazaj na črno, sem si dejal. Zanimivo je, da je pritegnil kar nekaj kupcev, nazadnje pa sem ga prodal Lauri, res zanimivi ženski z Vrhnike, ki si ga je najbolj želela in ga vozi še danes, čeprav ga je sama še trikrat bolj »spimpala«. Dodala je še cel kup rožnatih elementov, celo rožnate prevleke za sedeže. Preprosto ga ne bi mogel prodati bolj primerni osebi, kot je Laura.

Znani ste tudi po tem, da radi potujete. Z Branko Krhlanko sta pravi viralni hit z vajinimi popotovanji, ki jih vedno posnamete.

Potovanja so moja največja ljubezen na svetu. Na njih vedno znova spoznavam, kako zelo izjemne kraje imamo doma; kako zelo lepo nam je, kako dobro jemo, kako dobra voda nam teče iz pipe, kako izjemno hiter internet imamo, kako smo izjemno razviti, in vedno znova ugotavljam, da je to, da živimo v delu sveta, ki ima skoraj filmske štiri letne čase, res privilegij. Mene bi ubilo, če bi živel v delu sveta, kjer je ves čas vroče ali ves čas mraz. Na potovanju se učiš samostojnosti, iznajdljivosti, pridobivaš pogum in samozavest in preprosto te ničesar več ni strah. Predvsem se pa znebiš strahu pred ljudmi.

Kako pa potovanja vplivajo na vas kot človeka in kot ustvarjalca vsebin?

Vsak, ki mi sledi na družbenih omrežjih (zelo ponosen sem, da mi uspeva videe uspešno objavljati na kar treh kanalih – Instagramu, Facebooku in TikToku), najbrž ve, da sem znan po tem, da na potovanju vsak dan objavim po sto zgodb, t. i. storyjev. Lani, ko sva bila z Branko v Latinski Ameriki, sem jih v dobrih treh tednih objavil skoraj 2400. To je 2400 minut video materiala, kar je za marsikoga čisto nerealno število, meni pa je snemanje in objavljanje videov najboljša stvar na svetu. Brez tega sploh ne bi mogel potovati ...

So vas kdaj snubili za sodelovanje v kakšnem domačem resničnostnem šovu?

Povabljen sem bil tako na Kmetijo kot v MasterChefa, ampak sem veliko raje gledalec resničnostnih šovov kot pa tekmovalec v njih. Poleg tega ne znam kuhati, in če bi bil v skupini z neznanimi ljudmi dalj časa, bi postal anksiozen. Če pa bi se moral odločiti, pa bi najraje izbral Kmetijo.

In ker je Dunaj nedavno gostil Evrovizijo – koliko izborov ste spremljali v živo in kaj menite o tem, da letos Slovenci nismo sodelovali?

Z Evrovizije sem za Radio 1 poročal vsako leto od leta 2011, z izjemno koronskega leta, ko je bila odpovedana. Letos prvič nisem, zaradi česar mi je bilo hudo, sploh zato, ker je bila na Dunaju, ki je blizu, in bi jo lahko obiskalo veliko članov moje bližnje družbe. A ko smo izvedeli, da Slovenci ne bomo sodelovali, je zanimanje upadlo, sam pa sem pomislil, da mi bo – realno – po 15 letih prav prijalo, da bom Evrovizijo dejansko enkrat gledal doma po televiziji.