Nad zavetiščem Dušice je prelaz, s katerega se Sveto brdo pokaže v vsej svoji lepoti. / Foto: Jelena Justin
Kralj panorame
Sveto brdo (1752 m n. m.) – Najvišji vrh Velebita je Vaganski vrh, a domačini precej raje obiskujejo Sveto brdo, ki je drugi po nadmorski višini. Markantna piramida. Razgled z njega navduši, in če kje, potem tukaj dobimo občutek, da gore ljubijo morje.
Velebit je skoraj 150 kilometrov dolga gorska veriga, ki jo poznamo predvsem po Premužičevi stezi in po Paklenici. A Velebit je še mnogo, mnogo več. Najvišja gora je Vaganski vrh, a domačinom bistveno več pomeni in tudi raje obiskujejo Sveto brdo. Spoštljiva tura s precej nadmorske višine je prava gorska poslastica. Izhodišče naše ture bo Libinjska kosa na nadmorski višini 900 metrov.
Avtocesto A1 (Zagreb–Ploče) zapustimo na izvozu Maslenica ter se peljemo proti Paklenici. Za vasico Rovanjska, tik pred naseljem Modrić, bodimo pozorni na oster levi ovinek. Tam zavijemo desno na ozko asfaltno cesto, ki se precej strmo vzpenja. Po slabih dveh kilometrih smo na širšem križišču, kjer zavijemo levo na makadamsko cesto, ki ji sledimo nadaljnjih deset kilometrov, kar nas pripelje do izhodišča na Libijski kosi. Parkiramo na desni strani in odpre se nam čudovit razgled na Karinsko in Novigrajsko morje. S parkirišča se usmerimo desno, nekaj korakov, potem pa zavijemo levo na novozgrajeno cesto, ki ji sledimo do nekdanjega naselja Rončević oz. do konca ceste. Tam zagledamo možica, ki nas usmeri desno. Slabo vidna stezica nas vodi okoli hriba Čovik in nas pripelje do markirane steze na sedlu Izza Čovika. Nadaljujemo kar naravnost, pot je markirana, v smeri zavetišča Dušice. Pot številka 908 nas vodi čez gorski prelaz, na vrhu katerega se nam odpre pogled na Liko. Pot se položi in preči pobočje, na naši levi strani se pokaže tudi naš cilj Sveto brdo. Ni videti ravno blizu, a optika včasih prevara. Še vedno sledimo stezi 908 (tudi Via Adriatica), ki povezuje Veliko Libinje in Dušice. Dušice je neoskrbovano zavetišče. Gremo mimo in dosežemo sedlo, kjer nas smerokaz usmeri levo. Na njem piše, da je do Svetega brda še ura in pol. Pot še nekaj časa preči, nato pa se začne najprej zlagoma in nato strmeje, v okljukih, vzpenjati na greben, ki vodi do vrha Svetega brda. Z roba grebena se nam kaže Lika z Ličko Plješivico, ko dosežemo vrh, pa se nam odpre razgled na morje. Kako čudovit občutek, kako izjemna panorama in kako čudovita tura. Pokaže se tudi Vaganski vrh pa Tulove grede, Crnopac. Velebit je izjemen.
Z vrha sestopimo v smeri Vlaškega gradu, vrha, pod katerim je istoimensko zavetišče. Sestop je najprej precej strm, kamnit. Sestopamo po poti 709, ki Sveto brdo povezuje z Vaganskim vrhom. Na sedlu zavijemo levo proti Vlaškemu gradu. Čudovita slikovita pot nas po strmem gruščnatem terenu pripelje do razpotja, kjer je do zavetišča ena minuta. Ustavimo se pri zavetišču, saj ponuja izjemen razgled. Zavetišče je tudi izjemno lepo urejeno, s kančkom sreče, kot je doletelo naju, pa vam bo morda kakšen prijazen obiskovalec skuhal celo kavo. Nadaljujemo v smeri Modrića, po poti 904. Gremo mimo Malega Vlaškega gradu, ko dosežemo ostanke cerkvice Svetega Ivana, nad katero sta tudi dva groba. Ta del so bili nekoč pašniki, imenovani Lički doci. Nadaljujemo po poti, ki je v teh jesenskih dnevih izjemno barvita, ter dosežemo smerokaz ter hkrati tudi cesto. Markirana pot gre naravnost, mi pa zavijemo levo na cesto, ki nas pripelje direktno nazaj na Libinjsko koso. Ja, to je tista cesta, ki smo jo opazili že zjutraj, ki gre levo proti sv. Ivanu.
Sprašujete, zakaj se imenuje Sveto brdo? Zato, ker so nekdaj domačini verjeli, da se v času nevihte na gori bojujejo božanske in zle sile.
Krog je zaključen. Celotna pot potrdi znano trditev domačinov, da tukaj gore ljubijo morje.
Nadmorska višina: 1752 m
Višinska razlika: 1300 m
Trajanje: 8–9 ur
Zahtevnost: 2 / 5