Od Vrhnike do Drača, 9. del

Iz rafting centra pri Šćepan Polju smo se podali ob reki Pivi, kjer nas je že na začetku spremljala divja lepota kanjona. Ob plezališču Via Ferrata Piva smo kmalu vstopili v svet, kjer narava narekuje ritem poti. Kolesarili smo po eni najbolj slikovitih cest v Črni gori – cesti, vklesani v skalo, ki se vije skozi kar 35 predorov, večinoma neosvetljenih. Kanjon Pive, dolg približno 30 kilometrov, je vsekan med gore Bioč, Volujak in Maglić na eni strani ter Pivsko planino na drugi, globok pa je do 1.200 metrov.

Že po nekaj kilometrih smo prispeli do umetnega Pivskega jezera, ki je nastalo leta 1975 ob izgradnji Hidroelektrarne Piva. Jezero, dolgo približno 45 kilometrov in globoko do 188 metrov, je potopilo velik del nekdanjega kanjona. Jez z višino 220 metrov spada med najvišje v Evropi. Med kolesarjenjem smo lahko uživali ob pogledu na turkizno vodno površino, ujeto med strme stene. Po 16 kilometrih smo pri Plužinah prečkali most čez jezero. Prvotno naselje je poplavilo jezero, zato so novo naselje zgradili tik ob akumulacijskem jezeru.

Iz Plužin se je začel sedem kilometrov dolg vzpon, pri katerem smo se povzpeli do nadmorske višine 991 metrov, nato pa je sledil trikilometrski spust mimo samostana Piva. Pivski samostan je izjemen kulturni spomenik iz 16. stoletja, ki so ga zaradi gradnje hidroelektrarne leta 1982 kamen za kamnom preselili na višjo lego. V njem so dragocene freske.

Pot smo nadaljevali do razgledne točke nad jezerom, nato pa naprej proti naselju Seljani, kjer smo si pri spremljevalnem kombiju privoščili odmor za malico. Po malici smo približno 20 kilometrov kolesarili po planoti na nadmorski višini nad 1.000 metrov. Po valoviti pokrajini smo kolesarili malo gor, malo dol vse do najvišje točke dneva na 1.149 metrih, od koder smo se počasi začeli spuščati proti Nikšićkemu polju.

Pri vasici Jasenovo Polje, kjer se je rodil ded slavnega teniškega igralca Novaka Đokovića, je bil odcep za Žabljak in Šavnik. Naša pot pa se je nadaljevala naprej proti današnjemu cilju Nikšiću mimo vasi Miločani. Cesta se je počasi spuščala mimo umetnega jezera Krupac, ki je pet kilometrov oddaljeno od Nikšića in ga domačini pogosto imenujejo mestno morje. Jezero služi kot priljubljeno mesto za oddih in je s čisto vodo, ribami, varno plažo ter slikovito okolico idealno za šport in rekreacijo.

V Nikšić, drugo največje mesto v Črni gori, smo prispeli po 83 kilometrih in 1.396 premaganih višinskih metrih. Mesto z okoli 66.000 prebivalci je znano po industriji, pivovarni in širokih ulicah. Sprejelo nas je z živahnim utripom. Po dolgem dnevu smo si privoščili ogled mesta in večerjo – zaslužen zaključek etape, ki nas je vodila skozi enega najlepših kanjonov Balkana.