Odrasli otroci

Med najbolj pomembnimi človekovimi potrebami in željami je imeti stik s sočlovekom. Stik pomeni potreba in želja po bližini, dotiku, povezanosti in pripadnosti. Nuja po stiku ni lastna samo človeku, temveč tudi drugim sesalcem. Sesalci se rodimo nevrološko nedokončani – možgani še niso v celoti razviti. Zato naše preživetje ni odvisno samo od hrane in vode, enako smo odvisni od toplote, dotika, ritma drugega človeka (običajno so to starši). Stik je eden glavnih načinov, kako organizem sploh doživi varnost. To je bolj povezano s fiziko in biologijo kot pa s psihologijo.

Ko so otroci majhni, nam je samoumevno, da smo veliko z njimi. Jih previjamo, hranimo, ponoči vstajamo, se z njimi igramo, jim kažemo okolico, se z njim smejimo, se veselimo novih in novih majhnih uspehov. Priložnosti za stik z njimi so vsakodnevne, hkrati pa je nuja za njihovo preživetje. Do pubertete je vzdrževanje stika z otrokom bolj ali manj prijetno. Poslušajo, sodelujejo, sprašujejo. Na prvi preizkušnji smo starši s prihodom pubertete. Žal mnogi starši takrat dobesedno odpovedo, saj ne vedo, kako in kaj ravnati z najstniki. Oni tako ali tako ne vedo, kaj se jim dogaja v glavi in telesu. Zato mora biti osnovno pravilo za starše: kljub njihovemu obnašanju nikoli ne smemo izgubiti stika z njimi. Še celo več: mi smo dolžni vzpostavljati stik z njimi – ne glede na to, kakšni so in kaj delajo. Njihove traparije so samo klic na pomoč.

In potem otroci odrastejo. Starši se oddahnemo od mnogih skrbi zanje, finančno so samostojni (če smo jih tako vzgajali), mi imamo več časa, preprosto nekako zadihamo na začetku starosti. To je vse lepo in prav. Le na eno stvar ne smemo nikoli pozabiti. Odrasli otroci še vedno želijo imeti stik s starši. Seveda na popolnoma drugačen način. Na odrasel način. Najprej jih moramo sprejeti in spoštovati kot odrasle osebe. Ki so svobodni in odgovorni v svojem razmišljanju in delovanju. In zaupati jim moramo, da so sposobni sprejeti odgovornost za svoje odločitve. Ob tem zavedanju smo starši še vedno tisti, ki smo dolžni skrbeti za stik z otrokom. Ne da to dela otrok. On ima vso pravico pričakovati, da ga bo oče poklical in povprašal, kako je. On ima pravico, da ga mama vpraša, kako mu gre v službi. Starš mu mora povedati, da je pri njem vedno dobrodošel. Pristen stik pa se najbolj vzdržuje v iskrenih pogovorih. In ker so naši otroci odrasli, ne potrebujejo naših (iskrenih!!!!) nasvetov. Nujno pa potrebujejo, da jih poslušamo.

Kaj se trenutno največ dogaja v tvojem življenju? Kako ti gledaš na to situacijo? Kako bi si ti želel, da se to razplete? Kaj te v zadnjem času najbolj obremenjuje? Kaj razveseljuje? Ali želiš samo, da poslušam, ali tudi kakšno mnenje? Kako ti doživljaš najin odnos zadnje čase?