Samo za bogate

Amalfijska obala leži na južni strani Sorrentinskega polotoka in je strma ter težko dostopna. Kot turistično destinacijo so jo prvi odkrili nemški in angleški romantiki 19. stoletja, dostopnejša pa je postala po letu 1854, ko so zgradili obalno cesto. Svetovno slavno so ji po drugi svetovni vojni dali zahodni estradniki, tudi ameriška prva dama Jacqueline Kennedy in pisatelj John Steinbeck. Leta 1997 je njeno kulturno in zgodovinsko pomembnost utrdil vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Danes jo vse leto oblegajo turisti. Tisti, ki imajo dovolj pod palcem, imajo tam hiše, nekoliko manj premožni jih najamejo, velika večina obiskovalcev pa se tja odpravi le na enodnevni izlet.

Ker trinajst naselij in mest Amalfijske obale povezuje ena sama cesta, se mora obiskovalec odločiti le, iz katere smeri se bo nanjo podal. Ker smo si za ogled rezervirali celo dopoldne, smo se odločili za vožnjo z vzhoda – tako je bilo dopoldansko sonce za nami in pogled na osupljivo obalo lepši. Obalna cesta je dolga štirideset kilometrov, zelo ozka in zavita ter izjemno prometna. Za gnečo poskrbijo kolesarji, vozniki skuterjev, avtomobilov in črnih kombijev z zatemnjenimi stekli, ki prevažajo bogate pomembneže, ter vozniki redne avtobusne linije med Sorrentom in Salernom. Večkrat se zgodi, da avtobus zaradi prometa iz nasprotne strani ne more izpeljati ovinka. Če mu nasproti pripelje prestrašen turist v prevelikem najetem avtomobilu, reševanje prometne zagate lahko terja veliko časa in živcev – ne le obeh voznikov, pač pa tudi vseh, ki čakajo v vse daljši koloni za njima.

Središče obale je mesto Amalfi, ki je bilo pred tisoč leti samostojna republika. Amalfijski trgovci so trgovali z žitom, soljo, sužnji in lesom. Zemljo so z zlatom kupovali že v devetem stoletju, ko so ostali deli današnje Italije še večinoma poslovali po principu blagovne menjave. Nekdanje bogastvo je v mestu vidno še danes. Ker smo se vanj pripeljali zgodaj, smo še našli parkirno mesto ob pristanišču. Manj sreče smo imeli v Positanu, kjer parkirati sploh nismo mogli. Naselje leži na strmi pečini, zato parkirišč skoraj ni. Ustavljanje ob že tako preozki cesti je prepovedano in redarji napačno parkirane avtomobile hitro odstranijo. Pri načrtovanju potovanj v lastni režiji kdaj narediš tudi napako in posledica naše je bila, da smo Positano videli le skozi okna avtomobila.

Spoznali smo, da bi bilo bolje sesti na avtobus in delati postanke v posameznih naseljih ali si obalo ogledati z ene od ladjic, ki turiste nanjo vozijo iz Neaplja ali Sorrenta.