Sergej Jesenin in njegove breze

»Ko sem se vrnila domov, sem bila stara 25 let. Zdelo se mi je, da se vračam bogata, čeprav sem imela v kovčku le nekaj oblek, knjig in prihranke,« je nadaljevala Janka.

»Nekako sem pričakovala, da se bo doma v sedmih letih, kar me ni bilo, kaj spremenilo. Pa se ni. Vse je bilo enako kot takrat, ko sem odšla. Niti glavna cesta, ki je vodila skozi vas, ni bila asfaltirana. Mama je bila še bolj zagrenjena, možakar, s katerim je živela, pa je bil že čisto zapit. Dva dni sem zdržala pod njuno streho, tretji dan sem šla s pomočjo oglasov iskat sobo. Imela sem srečo, da sem naletela na gospo, ki je oddajala manjše stanovanje z možnostjo kasnejšega odkupa. Bilo je sicer opremljeno, a zelo nepraktično in starinsko. Dovolila mi je, da poderem steno med dnevno in jedilnico. Sama sem prepleskala stene, kar mi je bilo v veliko veselje. Snela sem tudi vsa vrata, razen vhodnih in tistih v kopalnico. Ko sem prvič jih zaklenila za seboj, sem sedla na stol in po obrazu so mi tekle solze sreče. Prvič v življenju sem imela nekaj, kar je bilo samo moje. Nihče več me ne bo mogel poditi stran, kričati name in nihče ne bo ponoči segal z rokami po meni.

Ker nisem marala brezdelja, sem si hitro poiskala službo v enem od hotelov. Sprva sem delala kot čistilka, nekaj časa tudi v pralnici, potem sem hitro napredovala. Plača ni bila visoka, vendar sem bila navajena živeti skromno. To so bili časi, ko so se stvari kupovale na obroke. Zdelo se mi je zabavno, zato sem si tudi sama na ta način kupila knjige, avdiokasete in televizijo. S pomočjo kaset sem se začela učiti angleško. Ob prostih popoldnevih sem sedla na vlak in se zapeljala v Ljubljano z izgovorom, da si bom kupila novo obleko. Skoraj zmeraj sem raje šla v knjigarno po kakšno knjigo. Sodelavke so ob sobotah hodile na ples, jaz pa sem se učila angleščine. Enkrat tedensko sem redno pisala svojemu delodajalcu v Švico. Morda sem to počela tudi zato, ker sem opazila, da pri izražanju v italijanščini naredim manj slovničnih napak kot on.

Ob nedeljah sem pogosto, že iz navade, šla k maši. Tudi v cerkvi sem se dobro počutila. Nekega dne me je po maši ogovoril župnik. Vprašal me je, ali imam kaj časa. Potreboval je skupino ljudi, ki bi cerkev okrasili za sveto obhajilo. Seveda sem pristala, četudi o aranžiranju cvetja nisem imela pojma. Spomnila sem se, da sem imela doma nekaj takrat popularnih revij Brigitte, Freundin in Der Garten als Jungborn. Sedla sem na kolo in se zapeljala proti Savi, kjer sem nabrala travniško cvetje. Doma sem začela študirati slike iz revij in jih posnemati. Prvi aranžmaji so bili nerodni in nedomiselni, a vsak naslednji mi je bolj uspel. Že obstoječi odbor, zadolžen za okrasitev, je nameraval nabaviti bele nageljne, a sem jih pregovorila, da bo poljsko cvetje boljše. Seveda je bilo veliko ugovarjanja, a so potem stopili na mojo stran starši otrok, saj so vedeli, da se bodo na ta način znebili nekaj nepotrebnih stroškov. Cerkev je s pomočjo narave zacvetela in okrasitev so vsi občudovali, seveda pa je bilo v ozadju precej zavisti in žlehtnobe.

Aranžmaji so potem postali moja 'postranska dejavnost'. Še danes, ko sem stara in betežna (smeh), ob rojstnih dnevih in različnih obletnicah prihajajo znanci, da jim uredim šopke. Rada to počnem.

No, pa da se vrnem v mlada leta. Začela sem obiskovati različne tečaje, saj sem se poleg angleščine začela učiti še nemško in rusko. Potem me je ena od sodelavk prosila, če bi njeni hčerki prevedla zbirko pesmi v italijanski jezik. Naloga se mi je zdela pretežka, zato sem odklonila, a me je čez čas le pregovorila. Z mojim prevodom so bili zelo zadovoljni, kar mi je dalo krila. Leta 1979 je bilo v Planici svetovno prvenstvo v smučarskih skokih. Ne vem več, kdo je zmagal, spominjam pa se, da smo vsi navijali za Primoža Ulago in Bogdana Norčiča. Veliko funkcionarjev in spremljevalcev je bilo nastanjenih v hotelu, kjer sem delala. Ker pa niso imeli nikogar, ki bi znal toliko tujih jezikov kot jaz, so me prosili, naj jim pri prevajanju priskočim na pomoč. Med gosti, za katere sem bila zadolžena, je bil tudi Rudolf, zdravnik. Iskrica med nama je preskočila že naslednji dan. Ni mogel verjeti, da oseba s toliko talenti, kot sem jih imela jaz, ne dela v upravi, haha! Ko sva se ob koncu Planice poslovila, mi je obljubil, da pride pome takoj, ko bo lahko. Seveda mu nisem verjela. Toliko izkušenj sem pa že imela, da se mi je zdelo, da takšne obljube niso dosti vredne. Saj veste, stran od oči, stran od srca. A se je vrnil, ne boste verjeli! Poročila sva se naslednje leto konec junija. S svojim očetom sta imela večjo ordinacijo. Ko je začela hčerka obiskovati prvi razred, sta me zaposlila kot Ordinationsgehilfin (tajnica). Pozneje sem rodila še enega otroka, a je kmalu po rojstvu umrl, kar je naju zelo pretreslo in zaznamovalo. Imela sva lepo življenje, nič mi ni manjkalo. Cenil je moje naravne darove, še več: trdil je, da sem bolj sposobna od marsikatere kolegice v bolnišnici, kamor so ga včasih poklicali. Zaradi političnih razmer nama ni nikoli uspelo, da bi obiskala Rusijo, rojstni kraj pesnika Jesenina. Ne znam razložiti, zakaj sem si tako želela videti neskončne gozdove iz samih brez, ki jih je opisoval v svojih pesmih.

Žal je mož umrl, star komaj 65 let, tako da ni dočakal niti prvega vnuka. Tujina mi je brez njega postala pravo breme. Spet sem se vrnila v Slovenijo, a sem jo za dlje časa zapustila po rojstvu obeh vnukov, saj hčerka ni imela drugega varstva. Danes se učim kitajščine, obiskujem tečaje moderne kaligrafije. O svojem življenju bi rada še pred smrtjo napisala knjigo, pa upam, da mi bo tudi to uspelo.«

(Konec)