Veličastna tura, 2. dan

Prečenje grebena Watzmanna je prava pustolovščina, ker je pot zelo zahtevna, izpostavljena, prepadna, ker zahteva stabilno vreme in predvsem je kondicijsko zahtevna ter naporna. Za prečenje potrebujemo celotno opremo za zavarovane poti. Gora ima slovenski pridih, saj je na njenem vrhu prvi stal Slovenec Valentin Stanič. Tura je izjemno dolga, zelo obljudena, zato nemška planinska zveza izdaja tudi posebno brošuro z nasveti o varnem vzponu nanj. Če vse te nasvete upoštevamo, je to zagotovo ena od nepozabnih tur. V brošuri je opisan vzpon mimo koče Watzmannhaus, sledi vzpon na Watzmann Hoch Eck in naprej po grebenu, jaz jo bom opisala v obratni smeri. Zakaj? Zato, ker je sestop z Watzmann Südspitze zaradi zbitega terena in grušča izjemno nevaren za zdrs.

V prejšnji številki Gorenjskega glasa je bil opis za prvi dan, danes pa nadaljujemo. Po prespani noči v Wimbachgriesshütte nadaljujemo po dolini naprej do razpotja (približno 30 minut), kjer zavijemo levo v smeri Watzmannhaus. Časovnica na smerokazu je 10 ur! Roko na srce – časovnica je »bogata«, da se priti hitreje, a zaradi zahtevnosti terena je najpomembnejša varnost. Pot se takoj postavi pokonci, strmi predeli so zavarovani z verigo, ki nam pomaga pri vzponu. Vzpon je strm, a neizmerno lep, saj se z vsakim višinskim metrom pod nami odpira pogled na dolino, ki z ene strani objema Watzmann. Mestoma se pot celo malce položi, gremo mimo studenca, kjer priporočam, da dotočite vodo. Prepričana sem, da bomo srečevali ljudi, ki bodo sestopali, mi bomo rinili navzgor, a verjemite, tukaj je pot navzdol bistveno težja. Tik preden pridemo do skal, se vzpenjamo po melišču, kjer utegne biti še pozno v poletje kakšna zaplata snega, a to ne predstavlja večjih težav. Čelado imamo že na glavi, kajne? Čez skale, kjer si mestoma pomagamo z rokami, dosežemo zadnji vrh Watzmann Südspitze (2712 m). Pred nami se odpre nazobčan greben. Opremimo se s samovarovalnim kompletom, plezalnim pasom in rokavicami za ferate. Začne se prečenje grebena v smeri proti severu. Naj povem, da deli poti v tej smeri, ki gredo navzdol, niso zavarovani, ne presegajo pa težavnosti I–II po lestvici UIAA. Deli, ki so zavarovani, je ferata ocene A–B. Pot gre deloma po zahodni, deloma po vzhodni strani grebena, ko se pod nami, zelo globoko, pokaže Kraljevo jezero​(Königsee). Hodimo in plezamo po ozkih poličkah, ki ne dovolijo napake! Vzpon na Mittelspitze je ferata B, zadnji del ni zavarovan. Sestop z Mittelspitze je ferata ocene A, potem sledi prečenje, ki nas pripelje do vrh Hockeck (2651 m), pod katerim je planinska koča Watzmannhaus, 1915 m. Prečenje grebena je veličastno dejanja, ki zahteva izkušenega gornika, ki se ne boji prepadov, izpostavljenosti, gornika, ki ima stabilen in trden korak, saj so poličke posute z drobirjem, kar lahko pripelje do zdrsa. Na vrhu Hocheck stoji lesen bivak, kjer si lahko malce oddahnemo. S Hochecka sledi dolg in strm sestop po kamnitem terenu do koče Watzmannhaus, kjer si lahko privoščimo daljši postanek. No, če se organiziramo in rezerviramo, lahko prespimo tudi v koči, kar posledično pomeni, da si za prečenje vzamemo tri dni oz. vsaj dva dneva in pol, saj je vzpon prvi dan precej kratek. Od koče naprej se pot spušča mimo planin Falzalm, Mitterkaseralm in Stubenalm skozi gozd, lahko gremo tudi skozi sotesko Wimbachklamm​, nazaj do izhodišča na parkirišču Wimbachbrücke. In ko pridemo do parkirišča, si lahko zaploskamo, saj je za nami veličastna tura.

Nadmorska višina: 2713 m
Višinska razlika: navzgor 1600 m, navzdol 2200 m
Trajanje: 13 ur
Zahtevnost: 5/5