Vojni nesmisel

Danes se bomo odpravili v čudovite Zahodne Julijce, ki vedno navdušijo. Obiskali bomo sosednjo goro Viša, kjer nas ostaline preteklosti spominjajo na vojne nesmisle, ki so se dogajali pred več kot stotimi leti v tem delu Julijskih Alp.

Najstarejši zapis imena gore, Koštrunove špice, je v delu Henrika Tume – Imenoslovje Julijskih Alp. Gradivo za knjigo je nastajalo v prvih desetletjih 20. stoletja, večinoma pred prvo svetovno vojno, zato lahko sklepamo, da je bilo ime v slovenski rabi uveljavljeno že tedaj.

Vrh Koštrunovih špic je prepleten z vojaškimi rovi. / Foto: Jelena Justin

Izhodišče našega vzpona so Bele vode/Rio Bianco, potem pa se po poti št. 650 vzpenjamo ob potoku Trincea. Na našo pot se priključi tudi pot Saškega kralja. Od priključka dalje je to pot št. 629. Če v spodnjem delu poteka strmo skozi gozd, strmina sledi še nekaj časa, nato pa poteka po pobočju, slikovito in razgledno. Odpre se pogled na naš vrh, na Koštrunove špice, pod katerimi je Viška planina, pokaže se vrh Krnega dola, kjer poteka pot Ceria Merlone. Slikovita pot preči nekaj razdrapanih grap, se celo malce spusti, gre mimo tolmunov in se nato strmo dvigne do koče Guido Corsi, ki je že nekaj let zaprta. Od koče nadaljujemo proti severu, kjer se vzpenjamo po delno travnatem, delno skalnatem terenu. Na prvem križišču se usmerimo levo, na pot št. 627, desna pot 625 pa pelje proti Krniški škrbini oz. naprej proti bivaku Gorizia. Sledi kratek vzpon, ki nas spet pripelje na križišče, kjer gremo levo v smeri Viša/Jof Fuart, desna pot 627 pa pelje do Trbiške škrbinice, kjer se začne znamenita pot Anita Goitan. Naša pot zavije rahlo levo in se vzpenja do naslednjega razpotja, kjer gremo levo, v smeri Škrbine Zadnje špranje oz. t. i. Mojzesa, stolpa, ki ga vidimo nad seboj; izrazito desna pot gre na Viš. Pot se celo nekoliko spusti, nato pa se vzpenja strmo po skrotju in grušču v smeri Mojzesa, skalne igle, ki brani vstop na škrbino. Na drugi strani je znameniti Mojzesov žleb. Na škrbini se priključimo poti Anita Goitan in zavijemo levo proti Koštrunovim špicam. Pot postane zahtevnejša in takoj so nam v pomoč varovala. Sledi vzpon po stezici, ki je večinoma travnata, razgled pa postaja vse lepši. Ob poti so številne ostaline vojne vihre prve svetovne vojne. Pot na manjši neizraziti škrbini zavije desno in poteka naprej ob grebenu. Ko se markirana pot začne rahlo spuščati, pridemo do neoznačenega razpotja.

Strm vzpon do Škrbine Zadnje špranje oz. do Mojzesa / Foto: Jelena Justin

Tu zapustimo markirano pot in nadaljujemo desno po grebenu. Kmalu bomo pred seboj že zagledali vrh Koštrunove špice z vojaškimi rovi ter stopnicami, ki vodijo proti vrhu. Pot po grebenu se sprva strmo spusti (previdno), nato pa sledi strm vzpon po izklesanih stopnicah.

Na vrhu stopnic smo pri vhodu v vojaški rov, ki je prepleten in na koncu vsakega je strelna lina. Groza in nedoumljivost, ki jo je nemogoče razumeti. Tik ob rovu je treba prosto preplezati približno dva metra, nato pa se v nekaj korakih sprehodimo do vrha.

Koštrunove špice postrežejo s čudovitim razgledom, saj imamo v neposredni bližini mogočni Viš, pred nami pa se razprostira tudi greben Poliških Špikov, preko katerih poteka zavarovana pot Ceria Merlone: Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom, Škrbina nad Tratico, Špik Hude police, Špik nad Cjanerico, Špik nad Plazom, Vrh Brda in končno Montaž oz. Špik nad Policami.

S Koštrunovih špic sestopimo na Škrbino Prednje špranje. Previdno na tistih dveh plezalskih metrih in na izklesanih stopnicah. Tik pred Škrbino je pot strma in po dežju močno nevarna za zdrs. Ko pridemo do markirane poti, nadaljujemo levo v smeri koče Corski, nato pa na razpotju zavijemo levo navzdol do Viške planine in od tam pa v dolino po poti 628, ki se izogne dobršnega dela znamenite betonirane ceste. Ko dosežemo cesto, ki vodi na Nevejsko sedlo, zavijemo levo in do jeklenega konjička nas čaka še slaba dva kilometra ceste.