Odiseja, 3. del

V resnici Odiseja ni zgodba o Kiklopu, sirenah ali Scili. Vse te pošasti so le zunanje podobe notranjih bojev. Najtežje ni premagati pošasti, ampak samega sebe.

Privlačno je zato, ker je tako zelo aktualno. Danes ne veljajo nobene norme več. Pol sveta je v vojni in na begu. Koliko podobnih zgodb lahko zasledimo na spletu, online, pred očmi svetovne javnosti, pa ničesar ne naredimo. Nič ni več sveto, nobene norme in dogovori ne držijo več, ni modrih voditeljev, so le pohlepni politiki.

Ko sem šla iz kina, mi je v glavi najprej odzvanjalo, koliko je bilo govora o spominu na mrtve, spoštljivem pokopu in pogrebnih obredih. Pri nas pa se še vedno ukvarjamo s tem, ali si nekdo zasluži grob, spomin, napis ali ne. Vse pretekle civilizacije imajo do mrtvih spoštljiv odnos, mrtvi so naša moč in tolažba. Kot da v današnjem tempu ni časa niti prostora, še manj volje in želje, da bi mrtvim namenjali čas, pozornost, spomin in energijo. In nenehne vojne, ki poganjajo napredek. To je nekaj, kar je evropski civilizaciji položeno v zibko. Odkar smo prešli življenje v praskupnosti, obstaja vedno skupina ljudi, ki želi več kot potrebuje, ki si podredi druge ljudi, ki bi delali zanje, ki želi nenehno nova ozemlja in dobrine, čeprav jih ne potrebuje. Želja po novih ozemljih in trgovskih poteh je gnala ljudi v antiki okrog Sredozemlja, Grke v Trojo, Evropejce v srednjem in novem veku po celem svetu. Nikamor nismo prišli z miroljubnimi nameni. Vedno smo prinesli bacile in puške. Mir še nikoli ni bil bolj ogrožen, kot je danes, oziroma še nikoli ni bilo manj miru na svetu, kot ga je danes. Dokler časa je orožarska industrija glavni pogon gospodarstva, nimamo lepe prihodnosti. Beli človek ima ves čas občutek, da mora civilizirati in pokoriti vse druge, ki imajo odtenek temnejšo kožo. Od kod takšna večvrednost? Civilizacije se rojevajo in propadajo in vsi vemo, da tako kot živimo danes, ni daleč stran od pekla in propada. Film je zastavljen moderno. Helena je temnopolta, Atena je mulatka, med igralci so osebe, ki so spremenile spol. Vse z namenom, da bi lahko nagovorili čim več sveta, čeprav se je Odiseja zgodila v evropskem prostoru, njena sporočila lahko dosežejo vse kontinente. Oglejte si film, lahko preberete tudi knjigo Sylvain Tesson Poletje s Homerjem ali knjigo Kirka, Penelopina preja, Ahilova pesem. Podajte se v preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in da bi lažje delali za prihodnost. Morda zgodovina res ni več učiteljica življenja. Toda Homer ostaja učitelj človeka in človeštva. Njegova Odiseja nas tudi po skoraj treh tisočletjih spominja, da je najdaljša pot vedno pot domov. Ne na zemljevidu, ampak v nas samih.