Avtomobilizem v Sloveniji

Rudi Šturm je v Kranju živel do leta 1920, nato pa se je preselil v Ljubljano. Kot vajenec je Rudi začel pri Sirčevih, pozneje je s svojimi prihranki kupil večjo količino igel za pletenje in jih prodajal za svoj račun. Če na kmetiji niso imeli denarja, je z veseljem prevzel tudi posušene gobe in jih nato prodajal slovenskim izseljencem v Južni Ameriki. V nekaj letih se je Rudi uveljavil kot zelo uspešen trgovec s tekstilom. Imel je svoji firmi Čehojug in Tekstil Union. Prodajo je organiziral z mrežo potnikov, vsakemu je za opravljanje dejavnosti kupil osebni avto. Sam avtomobila ni imel, vedno je govoril, da lahko pride peš ali s kolesom, kamor hoče (glej Tekstilni podjetnik Šturm in Slovenske podjetniške dinastije).

Podobno je povedal moj oče v Pričevalcih 26. 2. 2019 na RTV: »Vino se je razvažal' do gostiln z vozičkom. /.../ S starim očetom (Papijem) [je bil moj oče] v Ljubljani, da bi si k'pil tovornak za vozit, poj pa j' reku, da se ne splača. Pri nas [avtomobila] kljub znatnemu premoženju nismo 'mel.«

Povsem drugače je bilo pri stricu Cirilu. Po nastanku nove države se je posvetil organizaciji avtomobilizma v Sloveniji in leta 1925 je postal podpredsednik ljubljanske sekcije Jugoslovanskega avtomobilskega kluba in urednik njegovega glasila (mesečnik Auto, od 1932 Avtomobilski vestnik; glej Mondeno življenje bratov Pavlin).

V članku Prvi slovenski poklicni vozniki s 1. 12. 2008 Matija Janežič piše, da je bil stric Ciril v letih po prvi svetovni vojni med najbolj dejavnimi navdušenci za avtomobilizem pri nas. Najstarejši voznik v tedanji Dravski banovini je bil Joško Bernik, ki je že leta 1898 začel delati za barona Antona Codellija. Več o njem pozneje. Vozil je Codellijev avto benz comfortable, ki ga je Codelli leta 1898 kupil na Dunaju in se z njim pripeljal v Ljubljano. To je bil prvi avto na slovenskem ozemlju. Bernik tedaj ni imel vozniškega izpita, saj ga ni še nihče predpisal. Opravil ga je šele čez nekaj let, ko je bil kot voznik zaposlen na Dunaju. Drugi najstarejši voznik je bil Lojze Polajnar, ki je bil zaposlen pri baronu dr. Frideriku Bornu v Podljubelju. Voziti je začel leta 1902, ko si je baron kupil Serpollet. O njem je menda nekoč rekel: »Petrolej je bilo potrebno dobro napumpati, pa se je zopet premaknil za sto metrov dalje.« Šofer Jeran, ki je bil nekoč vojaški narednik, je vozil z medenino bogato okovani in po Ljubljani zelo znani daimler veletrgovca Roberta Kollmanna. V istem obdobju je začel voziti tudi Ivan Figar, ki se je vozniške obrti naučil na Dunaju, pozneje pa je šoferski posel opravljal v Ribnici.

Druga dirka in ocenjevalna gorska vožnja na Ljubelj je potekala 14. 8. 1927. V častnem predsedstvu je sedel med drugimi tudi tržiški župan Ivan Lončar. V vodstvu dirke so bili Avgust Prapratnik, dr. Karel Born in dr. Ciril Pavlin. Dirka »se vrši ob vsakem vremenu« in »ima namen propagirati motorni šport v naši državi«. Več o Lončarju in Bornu prav tako pozneje. Poleg sovoznika je avto moral prevažati določeno težo prtljage – natančneje je to pomenilo »60 kg balasta za nadomestitev prtljage«. Za vročo vodo v »hladniku« oz. »ako pomaga sovozač /…/ riniti«, so prejeli kazenske točke. Diskvalificiran je bil voznik, če se »vozač« menja, če se zapira pot sotekmovalcem, če se vozi »ritensko« ali pa »z odprtim motornim pokrovom«. Diskvalificirani so bili tudi tekmovalci, ki so dolivali vodo v »hladič«. Po progi se je vozilo desno in prehitevalo levo. Prehitevajočemu vozilu se je pod vsakim pogojem bilo treba umikati.