Berimo Zofko Kvedrovo

Ob stoletnici smrti pisateljice Zofke Kveder (1878–1926) je torej Vlada Republike Slovenije razglasila leto 2026 za leto Zofke Kveder. V utemeljitvi so zapisali: »Z razglasitvijo želimo krepiti spomin na njeno bogato literarno, prevajalsko in uredniško delo, spodbuditi razmislek o vlogi žensk v slovenski zgodovini, sedanjosti in prihodnosti ter poudariti pomen enakopravnosti in kulturnega dialoga, za katerega se je sama neutrudno zavzemala. Zofka Kveder je s svojim izjemno bogatim opusom, številnimi kulturnimi stiki in različnimi oblikami medkulturnega posredovanja prispevala k novemu dojemanju žensk in njihovih vlog v srednjeevropskem prostoru in književnostih. S svojim odločnim angažmajem za odpravo socialnih krivic in pravice žensk je navdihovala sodobnice in naslednice, ki so ji posvetile svoja dela ali jo upodobile kot svojo vzornico.«

Zofka Kveder med branjem, fotografija dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si)

In še nekaj je, kar velja poudariti: »Razglasitev leta pisateljice Zofke Kveder ne pomeni le krepitve spomina nanjo, temveč omogoča tudi širši premislek o vlogi žensk v slovenski preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ali, kot je na slovesnosti marca 2024, ob postavitvi spominske plošče v Pragi v spomin Zofki Kveder, med drugim izpostavila dr. Katja Mihurko, urednica Zbranega dela Zofke Kveder: 'Na Kamenicki je imela Zofka Kveder to, kar je dobri dve desetletji kasneje Virginia Woolf opredelila za osnovni pogoj, da ženska lahko svobodno ustvarja: imela je lastno sobo in lasten vir dohodka. Uresničila je svojo željo po pisateljski karieri, ljubezni in materinstvu, kar je še danes za marsikatero avtorico izziv ali zgolj želja. Četudi se danes in tukaj zdi, da sta za pisateljice lastna soba in lasten dohodek nekaj samoumevnega, temu ni tako ne v razvitem svetu in še manj na prostorih, kjer se ženske še vedno borijo za osnovne pravice. Zato moramo ohranjati spomin na Zofko Kveder kot umetnico in kot bojevnico za ženske pravice.' Vlada Republike Slovenije je leto 2026 razglasilo za leto Zofke Kveder na predlog Katje Mihurko in Simone Semenič, članic društva Mesto žensk.«

Njeno življenje in delo

Zdaj pa se sprehodimo skozi pisateljičino življenje in delo. »V Ljubljani rojena pisateljica je ena izmed najbolj uglednih predstavnic srednjeevropske moderne. Razpon njenih ustvarjalnih vlog je širok: bila je pisateljica in dramatičarka, prevajalka, kulturna posrednica, novinarka, kritičarka in urednica. Bila je tudi zagovornica ženske enakopravnosti, o kateri je pisala v številnih člankih in o njej predavala ob različnih priložnostih, med drugim je bila slavnostna govornica ob ustanovitvi Splošnega slovenskega ženskega društva v Ljubljani. Svojo literarno pot je začela v prvi slovenski ženski reviji Slovenka in kmalu postala ena njenih najbolj plodnih avtoric ter podpornic. Kmalu po prvih objavah v slovenskih revijah so njene prozne prispevke objavile tudi revije v nemškem govornem prostoru, pozneje pa tudi v češkem, hrvaškem, srbskem, bolgarskem, poljskem in lužiško srbskem jeziku. Bila je ena izmed prvih prevajalk opusa Ivana Cankarja, Janka Kersnika in Ivana Tavčarja v nemščino, v slovenščino je prevedla številna dela iz češke in hrvaške književnosti. Njena dramska besedila so bila uprizorjena v Ljubljani, Pragi, Zagrebu in Beogradu. V Pragi je urejala časopis Domači prijatelj, v katerem sta prve prispevke objavila Prežihov Voranc in France Bevk, v Zagrebu pa revijo Sijelo, prilogo Frauen-Zeitung osrednjega hrvaškega v nemščini izhajajočega dnevnika Agramer Tagblatt in feministično usmerjen Ženski svijet, kasneje preimenovan v Jugoslavensko ženo. Številnim mladim avtorjem in avtoricam je bila dragocena mentorica. Kot prevajalka je spodbudila krstno uprizoritev Cankarjeve drame Za narodov blagor v Pragi in uprizoritev njegovih Hlapcev v Zagrebu. V njenem večkulturnem opusu so v ospredju ženske kot deklice, dekleta, poročene in samske ženske, matere, intelektualke, delavke, izseljenke in starke. S tem je v slovensko književnost vpeljala številne like in reprezentacije ženskosti, ki jih do tedaj ni bilo ali so bili le obrobni. S posebno pozornostjo in ljubeznijo je prikazala tudi druge podobe malega človeka. Njena besedila, v katerih je prizorišče slovensko podeželje, še posebno Loški Potok z okolico, pomenijo pomemben prispevek k upodobitvam slovenske krajine in njenih ljudi na začetku 20. stoletja. Njena prva knjiga z naslovom Misterij žene je izšla leta 1900, dramske spise je zbrala v knjigi Ljubezen, sledile so zbirke Odsevi, Iz naših krajev, Iskre in socialna drama Amerikanci. Leta 1918 je izdala novelo V oblasti teme in roman Njeno življenje.

Zofka Kveder, ki je umrla leta 1926 v Zagrebu, je bila prva pisateljica, uvrščena v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.« (Vir: www.gov.si)

Rokopis Zofke Kveder v njenem pismu z dne 24. decembra 1920, hrani ga NUK.

Njeno življenje, povest

Zdaj, ko vemo nekaj o njenem življenju in delu, nas zanima še to delo samo. Zato preberimo daljši odlomek iz njenega književnega opusa. Izbral sem povest Njeno življenje. Za objavo pri Slovenski matici je bil sprejet leta 1914, a je zaradi vojne izšel šele 1918. »Miren je bil dom Tilde Ribičeve. / Stanovali so zunaj pred trgom v majhni hišici, ki je samotna stala v vrteh. Oče njen je bil davkar, visok in malobeseden človek, vesten in točen, kakor ura. Bil je nekdaj častnik in to se je še zdaj po desetletjih poznalo na njem. Vedno je bil skrbno oblečen, hodil je s pravilnimi koraki in s povzdignjeno glavo. Bil je prijazen in pravičen in ljudje so ga spoštovali ter radi imeli. Ali malo je zahajal v družbo in bližnjih prijateljev ni imel. Kakor je bila njegova zunanjost videti neoporečna, lasje počesani s čela navzgor, lepe, aristokratske roke skrbno negovane, tako je bil tudi v svoji notranjosti, v svojem značaju vedno korekten. In vendar je vsa ta pravilnost, ki je bila v malem zakotnem trgu skoro odveč in neocenjena, izvirala globoko iz njegove prirode; ni bila niti najmanj prisiljena, naučena, ne s trudom pridobljena in z muko pridržana. Tako je bilo njegovo bitje, ni mogel biti drugačen. Vsi so to čutili, ki so prihajali z njim v dotiko. Stal je v vsakem pogledu nad filistrskimi, zadovoljnimi malotržani, ki jim je bilo telesno in duševno udobje najvišji cilj življenja. Njegova mirna vsakdanjost se ni izpreminjala, leta so mu potekala v natančnem izpolnjevanju vedno enakih, nezanimivih dolžnosti. Njegovi dnevi so bili podobni drug drugemu, kakor deževne kaplje. Nikoli ni nikamor potoval, desetletja so potekala in nič se ni izpremenilo v zunanjem načinu njegovega življenja. Vedno isto pot je hodil od doma v urad in iz urada domov, le poleti še na izprehod v gozdiček nad trgom. In vendar je poznal vso Evropo, skoro ves svet natančno kakor domači vrt okoli svoje hiše. Njegova edina potrata so bile knjige, in sicer izključno potopisi. Imel je v svoji knjižnici potopise vseh izsledovalcev tujih zemlja; potovalcev severa in juga, afriških pustinj in ameriških prerij, Maroka in Sibirije, hrabrih mož, ki so lezli na vrhunce gor, in onih, ki so pluli po morjih in po rekah sveta, po Nilu, Misisipiju, Gangesu, Volgi. Vse te zemlje, o katerih je bral, in vsi tisti veliki in silni doživljaji toliko pisateljev in učenjakov-potovalcev so njegovi duši dajali svoje bogastvo in jo pojili s svojimi krasotami, jo dvigali nad dolgočasno banalnost njegovega vsakdanjega življenja. In čudno je bilo, da si ni nikoli želel ven iz ozkih mej, kjer so mu potekala leta. Imel je svoje delo, svojo dolžnost, ki si jo je nadel na rame, in to je bilo kakor železna zapoved, ki jo je treba izvrševati vztrajno in natančno iz dneva v dan. Tista leta njegove prve mladosti, ki jo je preživel kot častnik po raznih obmejnih garnizijah, so vkovala vanj skoro mehaničen pojem discipline. Izbral si je potem prostovoljno svoje skromno mesto v organizmu sveta in ravno tako vztrajno je hodil svojo skromno pot do svojih ciljev, kakor so jo hodili tisti drugi, hrabri in podjetni ljudje. / Tak je bil oče Tilde Ribičeve. / Njej je bil vzor človeka in moža. / Njena mati je bila tiha ženska, v mnogem podobna svojemu možu, Tildinemu očetu. Bila je hči bogate in vplivne rodbine v enem največjih in najlepših mest države. V zelo mladih letih se je zaljubila in se zaročila z Ribičem. Starši so zahtevali, da se poroka zaradi njene nežnosti in mladosti odloži za dve, tri leta, čeravno jim je bil Ribič po svojem posebnem značaju drugače dobrodošel zet. Njegova narodnost jih ni motila, pri častniku je to tako in tako postranska stvar. Ali v dveh letih čakanja se je mnogo izpremenilo. Starši Tildine matere so zaradi nesrečnih špekulacij izgubili premoženje; oče je kmalu nato umrl in le mati je še doživela, da je njena hči našla varno zavetje v naročju značajnega človeka. Ribič je slekel častniško uniformo in si poiskal drug stan. Ko je čez nekaj časa dobil primerno plačo, si je nevesto odpeljal na jug v svojo domovino. / Tildina mati je živela le za moža in otroke. Tujka, ki se je težko priučila jeziku svoje nove domovine, je postala samotarska ter se ogibala družbe, kolikor se je mogla. Njen mož je bil edini človek na svetu – tudi mati ji je kmalu po poroki umrla – pri katerem je našla zavetje. Ljubila ga je iz vse duše, in vendar ni bila ta ljubezen jasna in srečna. Čutila se je krivo pred njim, da ga je nehote potegnila k sebi v neznatnost svoje žalostne usode. Po bleščeči cesti je bil nameril korak, namenjen in obdarjen z vsemi lastnostmi za sijajno vojaško kariero. Duhovit in okreten, lep človek in nadarjen vojak, bi se bil hitro povzpel, da ni zaradi nje z enim samim zamahom zavrgel vse zamamne bodočnosti. Nikdar ji ni tega očital, niti z besedo niti z vedenjem, in vendar je mislila vsak dan na to. Hitro se je sprijaznil z novo, skromno vlogo, ki si jo je bil izbral, da jo doigra v življenju. Bil je fatalist in nikoli ni žaloval za tistim, kar bi moglo biti. Ali njegova žena ni mogla pozabiti, da ga je poznala drugačnega, kakor je bil zdaj tu v malem trgu, daleč od železnice; ni mogla pozabiti sanj in načrtov, ki jih je sanjala in delala zanj v svoji najlepši dekliški dobi. Vedno so hodile njene misli ona pota in vedno je prišla do razkrižja, kjer se je pričelo zanj drugo življenje, pusto in brez bodočnosti, a na razkrižju je stala ona sama; ona sama ga je odvedla v stran, daleč od šumnega sveta in bogatih, visokih uspehov obetajočega življenja. Vedela je, da je že davno obračunal s tem, a sama do smrti ni obračunala; do smrti, dolga, dolga leta je nosila na ramah nevidljivo breme, težko čustvo neke neodpustljive krivde. In to jo je naredilo tiho, vzelo ji je mladost pred časom, zadušilo veselje in smeh v njenem srcu. / Nikoli se ni pritoževala. Nikoli se ni spomnila, da je bila tudi njena mladost bleščeča, drugačna, širša kakor malo življenje okrog nje. Bila je svojemu možu dobra žena in skrbna gospodinja. Privadila se je malenkostnega domačega dela, skromnosti in marljivosti, ki mora krasiti soprogo malega uradnika. To je smatrala za svojo dolžnost. Porodila je možu troje otrok in tudi v tem, kako jih je skrbno vzgajala in učila spoštovati v očetu vzor plemenitega in značajnega človeka, je videla dolžnost, rojeno iz čustva velike, nehoté storjene krivice …« (Vir: Wikivir)

Misterij žene

Posebno mesto v njenem opusu ima knjiga Misterij žene, prvič je izšla leta 1900. Preberimo odlomek za pokušino. »Ne vse in ne za vse — ali nekaj strani ženske duše in ženske osode sem skušala napisati za nekatere. Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli ali želim, da bi me ne razumeli napačno. Nisem hotela vlačiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo radi nje in njega in njene temne, zagonetne osode. / Na velikih žrtvenikih svetovja so gorele duše. / Krvave, zmučene. Kri je vrela raz altarjev v brezmerje. Ogromni krvavi slapi so padali v vesoljstvo. Po neizmernem prostoru so orili veliki, mogočni, krvavi vriski. / Bakanal krvi. / Krvi duš. / Ženskih. / Stara, črna, puhteča kri. Velike, surove duše početka so gorele v krvavem plamenu. Tisočletja. Svete materne duše vesoljstva so se vile v brezmejni boli. V boli spočetja, v satanskih krčih poroda so stokale duše. Moški satan se je krohotal v višini. / Krohot moči. / Moža. / Nad ženo. / Kri je vrela raz altarjev v brezmerje. Velika krvava morja so plavala v svetovju. Raz altarjev so padale mlade, nežne duše. Veliki satani so jih suvali v blatna, krvava jezera. V globoka, krvava brezna so padali divji, vriskajoči, trpeči kriki noči. / Orgije noči. / Noči spola. / Žene in moža: Na svetih žrtvenikih so gorele krvave Ženske duše. Miljarde. Iz vseh vekov, iz vseh svetov so vrele nase duše k velikemu darovanju. Med zvezdami je tekla kri v širocih rekah v svetovno brezmerje. In kri je kričala jada, srda, boli in prokletstva. / Bakanal pekla. / Pekla duš. / Naših.« (Vir: Wikiwir)

Nazadnje pripišem še svoje priznanje in obžalovanje: da Zofke Kveder doslej sploh (še) nisem bral. Z branjem odlomkov iz njenega bogatega opusa sem začel šele s pripravo tega članka. Sicer pa: nikoli ni prepozno. Še bom prebral kaj njenega, k branju pa vabim tudi bralce Snovanj in Gorenjskega glasa. Berimo Zofko Kvedrovo!