Če se prepustiš, potem ti je lepo

»Svet, v katerem živim, je kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleke, osnovne človekove potrebe. Predvsem pa so pomembni razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi.« To je le delček govora, ki so ga ob dnevu Downovega sindroma posneli v Narodni galeriji in v katerem Jaka Blejc odstira svoj aktivni in raznoliki svet.

Jaka Blejc z družino živi v Domžalah, kjer je obiskoval splošni vrtec, nato je končal šolo s prilagojenim programom v Kamniku in iz rok tedanjega župana prejel tudi priznanje za najboljšega učenca. O vrtčevskih letih govori z velikim veseljem, o šolskih manj, tam se ni dobro počutil. »Raje govorim o lepih stvareh v življenju,« nam pove, ko nas prijazno sprejme v svoji delovni sobi v domači hiši. In pogovor napelje na drugo kamniško šolo, na katero pa ga vežejo najlepši spomini. Igralska zasedba Osnovne šole Marije Vere, ki se imenuje Verine zvezdice, ga je namreč povabila, da bi igral v predstavi Kit na plaži, premierno so jo odigrali junija 2025, odtlej je sledilo kar nekaj ponovitev in izjemen odziv. Vlogo je Jaka z veseljem sprejel in z odliko odigral. Tako dobro, da je prejel regijsko priznanje za najboljšo stransko moško vlogo, na kar je neizmerno ponosen. »Na odru se počutim odlično. Vse učiteljice moram pohvaliti, da so me tako lepo sprejele medse. Smo ena velika igralska družina.«

Veliko in še več branja

Po končani osnovni šoli je Jaka obiskoval dnevni center v Domžalah, dokler se niso odločili, da bo imel osebno asistenco. »Petra dopoldne pride k meni in potem imava dnevno rutino. Igrava se kakšne igre, ki so dobre za spomin, računava, greva na sprehod, veliko tudi bereva in veliko pišem obnove knjig. Enkrat na teden berem otrokom iz vrtca. Za izboljšavo govora potrebujem veliko socializacije in branja, stalno moram vaditi,« pripoveduje Jaka. Na vprašanje, katera je njegova najljubša knjiga, izstreli kot iz topa – Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay. Zakaj? »Ker ti pove, da moraš kaj na sebi spremeniti, da bi zaživel tako, kot je treba. Da znaš sprejeti pohvalo, kritiko, da si boljši človek, da imaš lepše odnose z družino.«

Ob tem se med pogovorom večkrat spomni na svojo družino, predvsem na starejšega brata Žana, ki je njegov najboljši prijatelj. Poudari, kako je hvaležen staršema, da sta ga vključila v okolje, v družbo. Dvakrat na teden dela v eni izmed kamniških kavarn, enkrat tedensko tudi v Narodni galeriji. »Povabili so me, če bi prišel delat, in sem bil takoj za. Najprej sem delal kot varuh razstav. To je bil živ dolgčas in delo mi ni preveč ustrezalo. Sedaj pa delam v pisarni, pomagam pri administraciji, arhivih, uničujem dokumente … Katerokoli delo dobim, ga opravim s spoštovanjem in veseljem. Če se prepustiš življenju, potem ti je lepo.« Najbolj od vsega ceni poštenost in njegov oče Miran v smehu doda, da je Jaka »velik pravičnik«, ki ne dopušča, da se komu godi krivica.

Je pa Jaka tudi izjemno bister in komunikativen, za kar nosijo velike zasluge starši, ki so od samega začetka ogromno časa vlagali v njegov razvoj. »Bistvo vsega je, da smo zelo zgodaj začeli delati z njim. Ko je bil Jaka majhen, je bila v Ljubljani ustanovljena Sekcija za Downov sindrom, ki je prerasla v društvo. Tam so bili vključeni ti otroci in dejansko je najboljše, da začneš z njimi delati zelo zgodaj, pred enim letom starosti. Zdravniki ti rečejo, počakajmo do tretjega leta, pa bomo potem, ampak s tem je veliko zamujenega,« pripoveduje Miran Blejc. Ob Jakovem odraščanju so šli skozi številne prepreke, od vpisa v klasični vrtec do osnovne šole. »Delo smo si razdelili, moja mama je bila učiteljica in je pokrivala družbo in naravo, jaz sem imel angleščino in računalništvo, žena je imela matematiko. Nismo pa hoteli nič pretiravati, velikokrat smo kakšne naloge izpustili in smo šli namesto tega na Mengeško kočo peš, da se je Jaka veliko gibal,« opisuje šolske dni Jakov oče. Z ženo sta vztrajala in verjela, da Jaka vse to zmore. In on je dokazal, da sta imela prav.

Posebna zahvala

Poleg omenjenega Jaka tudi slika, poje v pevskem zboru, rad ima adrenalinske športe. Pove, da je bil v vetrovniku, pa na spustu po jeklenici, t. i. ziplinu, šel je na polet z jadralnim padalom. Česa pa si še želi? »Jaz sem zelo preprost človek. Živim polno in bogato življenje, Downov sindrom meni ni ovira. Večjih želja nimam. No, mogoče bi bilo fino, če bi zaigral v kakšnem filmu,« razmišlja in doda še eno skromno željo. Prek Gorenjskega glasa bi se rad zahvalil gospe Anici iz Gorenjske, ki mu je v Narodno galerijo pred kratkim po pošti poslala tri uokvirjene slike Kofetarice, ki je njegovo najljubše umetniško delo. »Anica, najlepša hvala, darilo mi ogromno pomeni. Lepo ste me presenetili.«