Dnevnik ladijskega kaplana

Skozi dnevniške zapise Roka Pogačnika spremljamo življenje sodobnega duhovnika z vsemi njegovimi obveznostmi, izzivi, pomisleki in razmisleki. »Moje delo je prostovoljno, plačila ne dobim, a ladijska družba krije vse stroške poti in bivanja. Tokrat moje delo ne bo zahtevno le zato, ker bo treba na ladji z dva tisoč dušami v nekaj dneh ustanoviti mini župnijo, temveč tudi zato, ker na ladjo te nove in komaj uveljavljene ladijske družbe v imenu Apostolstva za pomorščake Stella Maris stopam kot prvi katoliški duhovnik. Izkušnja, ki jo bodo imeli z mano, bo začrtala pot nadaljnjega sodelovanja med družbo in apostolstvom.« Takole uvodoma o obveznostih in izzivih z zadnjega križarjenja premišljuje Rok Pogačnik. Kot je pojasnil, mu je že gospod nadškof rekel, naj ob vrnitvi domov napiše poročilo. »Vsak dan bom nekaj napisal, sem se malo šalil.« A je priporočilo vzel resno in zapisoval dnevna doživljanja, jih pošiljal prijateljem in nazadnje še kardinalu Francu Rodetu, ki mu je svetoval izdajo knjige.

Maševal tudi ob pol polnoči

Ladijska družba, ki pošilja duhovnike na križarke, to stori predvsem zaradi posadke. »Na vsaki križarki je več sto ljudi, ki tam delajo. Indijci, Filipinci in drugi, ki tudi po deset mesecev ne vidijo svoje družine. Za neverjetno delovno posadko sem maševal tudi ob pol polnoči. Ladijska družba, ki vodi konkretno križarjenje, duhovnika sprejme tudi zato, da ponudi nek dodaten program svojim gostom. Tako sem imel na križarki dvojno nalogo: upravičiti svojo prisotnost ladijski družbi s tem, da sem organiziral maše in druge verske obrede za potnike, ter upravičiti svoje bivanje na križarki za Apostolstvo za pomorščake Stella Maris, ki me je tja poslalo za duhovno oskrbo posadke. Navdušen sem bil, s kakšno pobožnostjo predvsem Azijci sodelujejo pri sveti maši. Oči imajo večkrat zaprte, roke angelsko sklenjene in vmes pogosto stojijo ali klečijo. Ne zdi se, da bi se komu mudilo, čeprav je za njimi delovni dan, ki na križarkah ni ne lahek ne kratek.«

Na zadnje križarjenje se je Rok Pogačnik odpravil nekaj dni pred božičnimi prazniki leta 2024. »Veliko priprav je bilo s tem, moram priznati, da je bilo zame kar stresno. Nekaj je preživeti praznike v udobju doma, po eni predvidljivosti župnij, drugo je pa biti poslan na ladjo z dva tisoč potniki in posadko, kjer je čez noč treba organizirati versko življenje. O vsem sem se dogovarjal z dvema ladijskima menedžerjema. Eden je skrbel za družabno življenje na križarki, drugi za posadko. Za verske dejavnosti sem bil sicer na voljo ves čas in sem to tudi močno doživljal. Koliko je bilo pogovorov, srečevanj izven časa, ko sem maševal ali čakal v spovednici. Križarka je en tak poseben prostor, kjer ljudje malo stopijo iz svojih življenj, tudi z ranami, s svojimi hrepenenji in so bila srca precej odprta za marsikaj.«

Tudi na križarki so duše

Kaj hitro so potniki ugotovili, da je duhovnik tam zaradi njih in da ne počitnikuje. »Ladja je prostor mnogih srečanj in posebne sproščenosti. Opažam, da mnogi radi izkoristijo prisotnost duhovnika, in menim, da je razlog tudi v tem, ker ga tokrat srečujejo v nekoliko neklasičnih razmerah, odnos z njim pa je zato manj obvezujoč, kot je odnos z domačim duhovnikom.« Sploh zadnje dni je bilo kar nemogoče, da bi šel po ladji, ne da bi ga kdo ustavil in želel govoriti z njim.

Kot beremo v dnevniških zapisih: »Ko sem pred dvema letoma prišel z božičnega križarjenja, me je nekdo vprašal – z jasnim predznakom v tonu nagovora –, kakšni so kristjani, ki se ob božiču odločijo za križarjenje. Gotovo se mi zdi križarjenje katoličana za praznike samo po sebi tvegano, ker ima tako praznovanje bolj kot ne 'Santa Baby' priokus. Dodatno tvegano je tudi zato, ker zakramentalno življenje ni zagotovljeno. A se po zgodbah, ki sem jih slišal v preteklosti in tudi v zadnjih dneh, sodbam brez težav izognem. Starejša gospa mi pove, da njena sinova živita daleč in da 'ne naredita kaj dosti zanjo', tako je križarjenje ovinek, s katerim se izogne samoti in osamljenosti čez praznike. Podobna je zgodba moškega, ki mu je pred leti umrla žena, ki jo je zelo ljubil, in se s križarjenjem umakne domu z vsemi še vedno bolečimi spomini. Ujamem tudi pogovor, ko moški srednjih let razlaga, kako je dolga leta skušal na silo preživljati božič z ženino družino, čeprav ga ta nikoli ni sprejela. Po desetletjih je ugotovil, da to nima smisla, zato gresta z ženo raje po svoje. Eden od potnikov iskreno prizna, da je velik del ljudi ob božiču tukaj zato, ker od nečesa beži.«

Sodobni apostol na palubah sveta

Ladijski kaplan se je sporazumeval in maševal v angleščini, pisanje dnevnika je bil njegov redek stik s slovenščino v tistih dneh. »Po izkušnjah z dveh križarjenj sem na zadnjem želel nekaj prostega časa, ki sem ga imel, bolj smiselno izkoristiti in stvari zapisati. S tem sem bil tudi bolj pozoren na zadeve, ki so se mi dogajale. Na notranje doživljanje, dileme, s katerimi sem se srečeval, na srečanja z ljudmi, po drugi strani pa tudi na svoje notranje razmišljanje o veri, Bogu. Predvsem bi rekel, da sem dnevnik pisal iz srca, kar je precej intimno, in sem vesel, da urednica ni preveč posegla v vsebino.« To ni samo dnevnik o nekem potovanju, ampak kako se vera živi v vsakdanjih in tudi najbolj nenavadnih okoljih na palubah tega sveta.