Andrej Šter je bil rojen leta 1958 v Britofu, sedaj pa živi v Stražišču. Z ženo Meto imata dve hčerki: Barbaro in Petro. Imata štiri vnuke. Tudi dva, ki živita v Belgiji, imata slovensko državljanstvo in govorita slovensko. / Foto: Tina Dokl
Država ni gajba iz trgovine
Andrej Šter je bil v prelomnih devetdesetih letih preteklega stoletja med ustanovnimi člani kranjskega Demosa, ki je leta 1990 zmagal na volitvah. Kasneje je bil poslanec, minister za notranje zadeve in do lanskega odhoda v pokoj nad dvajset let med ljudmi zelo spoštovan vodja konzularne službe slovenskega ministrstva za zunanje zadeve. Izbrali smo ga za sogovornika ob prazniku naše države.
Demokratizacija, obrat ali prelom, karkoli že rečemo, je imela več izvirov. Prvi je bilo krščansko gibanje in Društvo 2000, ko se je več mladih duhovnikov, ki so si upali več in so imeli več možnosti kot njihovi predhodniki, odločilo, da gredo iz zakristij med ljudi in izkoristijo priložnost, ki so jo dobili. Drugi vir je bilo nekaj revij in javnomnenjskih akcij, kot na primer Nova revija, Mladina, ki je takrat odigrala pomembno vlogo, in seveda Gorenjski glas, ki je, verjetno ne brez tveganja, izdal Demokracijo. Svoj vpliv so imela okoljevarstvena gibanja, še posebno Zeleni, prvo potezo pa je potegnila Kmečka zveza pod vodstvom Ivana Omana, ki mu ne rečemo zaman kmečki kralj. Bil je kmet in razmišljajoč človek, ki je bil dobro seznanjen z dogodki po svetu. Ljudje so ga dobro poznali in k njemu so prihajali po nasvete politiki iz Ljubljane in od drugod. V Kranju je zelo pomembno vlogo odigral Vitomir Gros.
Vsak je po svoje prispeval k uspehu Demosa na občinski in državni ravni. Sam se najbolj spominjam dogajanja v Slovenski demokratični zvezi in prvih sestankov, ki smo jih imeli konec leta 1989 v hiši ob nekdanji kranjski samopostrežni restavraciji, pri čemer nam je pomagala Liberalna demokracija. Velikega upanja na uspeh na prihajajočih lokalnih in državnih volitvah nismo gojili. Tu je imel odločilno besedo Vitomir Gros, ki je intuitivno z veliko modrosti vztrajal, da moramo kandidirati za vsa mesta v takratne tri zbore v občinski in republiški skupščini: za družbenopolitični zbor, za zbor združenega dela in za zbora občin oziroma krajevnih skupnosti po občinah. Zaradi take odločitve je bilo v zbor združenega dela republiške skupščine izvoljenih veliko Gorenjcev. Med njimi je bil tudi tedaj v politiki in javnosti malo znani Andrej Šter kot kandidat vojske, policije, sodstva in državne uprave. Prepričan sem, da mi je uspelo predvsem zato, ker je bila ob mojem imenu napisana beseda Demos.
Seveda smo bili deležni tudi posmeha. Kranj je bil do takrat v »pravih« rokah. Vedelo se je, kdo bo vodil občinsko skupščino, kdo bo župan, katero funkcijo bo kdo zasedel, zato naj bi bile nove stranke obsojene na neuspeh. Ljudje so bili tudi zadržani, saj so bili prepričani, da je tako in tako vse vnaprej dogovorjeno. Bližje so bile volitve, bolje nam je kazalo tudi zato, ker smo šli v javnost tudi s pomočjo nekaterih medijev, še posebno Gorenjskega glasa in tudi nacionalne televizije. Mislim, da je bil takrat medijski prostor bolj odprt, kot je danes. Ljudje so spoznavali, da daje več kandidatov volitvam večjo legitimnost, zato se je večala naklonjenost našim kandidatom. Organizirali smo tudi nekaj odmevnih prireditev. Na soboto pred volitvami smo na pobudo Vitomirja Grosa organizirali Tek okoli okupiranega Brda. Očitali so nam, da kršimo volilni molk, mi pa smo trdili, da gre za rekreativno prireditev. V avli kranjske občinske skupščine smo organizirali najrazličnejše pogovore, tudi s Spomenko Hribar o spravi, ki bi ga morali zaradi informacije, da je v hiši nastavljena bomba, preklicati, vendar smo ga smeli zaradi dovoljenja enega od znanih takratnih kranjskih sodnikov nadaljevati.
Takrat, ko so se študijski kolegi odločali za sodnijo ali advokature, je bil pogoj, da si bil v partiji. Če nisi bil, si knjižico lahko dobil. Mene so za vstop v partijo nagovarjali trikrat: enkrat v gimnaziji, drugič pri vojakih in tretjič v SDK. Doslej nisem nikdar pogrešal pravosodja ali odvetništva. Moja prva služba na SDK je bila veliko presenečenje, saj dotlej nisem imel opravka s številkami.
Delo je bilo zanimivo. SDK ni bila slaba služba, le da so ji včasih preprečili, da bi naredila nekatere stvari. Novo je bilo tudi povabilo za sodelovanje v izvršnem svetu kranjske občinske skupščine na funkcijo načelnika organa za notranje zadeve. Takrat so bile aktualne prošnje za pridobivanje slovenskega državljanstva in urejevanje statusnih zadev tujcev. Iz časovne distance so stvari videti preproste, dejansko pa niso bile. Ljudje so bili v stiski, kaj naj naredijo, ko so imeli na primer sorodstvo v Makedoniji, sami pa so z družinami živeli v Sloveniji, doma pa so jih zaradi tega celo zmerjali z izdajalci. To so bile težke osebne odločitve. Marsikdo se je odločil napak, kar je povzročilo žalostne zgodbe, razbite družine ali še kaj hujšega.
Pokojni Ivan Bizjak me je prepričal, da sem sprejel to funkcijo. On je bil takrat imenovan za varuha človekovih pravic. Takrat sem res rekel, da si bom kot minister prizadeval, da se bodo faloti bali policije. Sam to pričakujem od vsakega ministra, pa tudi ljudje si želijo, da so faloti tam, kjer morajo biti, in da policija lahko uveljavlja svoje pristojnosti. Mene in verjetno tudi državljane je bilo sram gledati, kako so Romi pretepali policiste. Demokracija ni prehod v anarhijo, ko se nekdo odloči, da zakona ne bo spoštoval, saj zanj ne bi veljal. Če policija uporablja silo po pravilih, je prav, da jo uporablja, in jo je treba pohvaliti, ne grajati. V času mojega mandata smo zaradi dveh razlogov bistveno zmanjšali število prometnih nesreč, s petsto na okrog tristo letno: znižali smo dovoljeno hitrost in zvišali kazni. Kakšen mora biti odnos do policije, pove primer iz mojih ministrskih časov, ko sem se srečal s slovenskim duhovnikom iz Argentine Francem Himmelreichom, ki je bil tudi policijski kurat. Ko sva šla peš iz ljubljanske Slavije, kjer je bil moj sedež, mi je pred parlamentom stoječi policist samo pomignil … Gost je vzrojil: »Ali vas ni spoznal? Če bi pri nas policist samo tako pozdravil ministra, on ne bi bil več v policiji, vi pa ne minister.« Ko pa mi je kasneje policist pred vlado salutiral, je dejal: »Tako se dela!«
Po vojni za Slovenijo se policisti niso hvalili s herojstvom, čeprav so morali poleg vseh nalog skrbeti še za red in mir, za varnost na cesti in preprečevati najrazličnejša kazniva dejanja. Delovali so zelo profesionalno, zato se niso dogajale stvari kot na primer na Hrvaškem, ko je policija prestopila na drugo stran.
Nad 25 let sem bil del konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve in dolgo tudi njen vodja. To je služba, ki si je nihče ne želi, saj ni slave, ne časti, fraka in kaviarja. Meni je bilo to delo všeč, ker sem bil stalno med ljudmi. Števec obiska spletnih strani ministrstva je povedal, da so ministrov govor prebrali le redki, gospodarska poročila in sporočila s konferenc so večinoma povzemali le mediji, naša stran pa je imela na deset tisoče obiskov. Javnost se je odzivala na vsako pomanjkljivost, na primer na objavo napačne telefonske številke katere od naših ambasad. Ves čas si bil na ostrini noža. Vsaka narobe narejena stvar se je takoj opazila. V spominu imam tudi žalostne primere, ko je bil naš državljan na tujem zaprt zaradi droge in je njegova mama, kar je razumljivo, stalno spraševala, kako je z njim, ali ima hrano, kdaj bo vrnjen domov, zakaj so nekateri že doma, on pa še ne. Težko je pojasnjevati, da so taki postopki dolgi. Poslušaš pa tudi očitke, zakaj pomagamo nekomu daleč od doma, meni, ki sem imel prometno nesrečo na Hrvaškem, pa ne … Naloga konzularne službe ni presoja, zakaj je nekdo zlezel v težave. To je pristojnost drugih. Naša dolžnost je pomagati slovenskemu državljanu, ki je v težavah. To je težka služba in marsikdo ne zdrži. Dogajale so se tudi zabavne reči, ki ostanejo v spominu dlje kot žalostne.
Izhajam iz številne krščanske družine iz Britofa s šestimi otroki, bratom in štirimi sestrami. Oče je bil trgovec pri Merkurju, mama pa je doma skrbela za družino. Ni moja navada, da bi predalčkal ljudi. V vsaki skupini imaš dobre in manj dobre. Moje življenjsko vodilo je, da moraš dati možnost vsakemu človeku, potem bodo drugi tudi tebi dali možnost. Morda najdeš v človeku, ki ga sicer ne ceniš, dobrega sodelavca ali prijatelja, pri ljudeh, ki ti padajo okrog vratu in se ti prilizujejo, pa spoznaš, da gre le za prijazno zunanjost, notranjost pa je povsem drugačna.
V Akademskem pevskem zboru France Prešeren Kranj sem pel več kot dvajset let, kar je bil bistveni del moje socializacije. Za mladega človeka je pozitiven okvir, znotraj katerega se mora obnašati. To so disciplina, pridobivanje delovnih navad in življenje v kolektivu, kar je lahko pevski zbor ali športna ekipa. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja so imeli ljudje manj možnosti za potovanja, pevci pa smo imeli privilegij, da smo prepotovali vso Evropo. Član malteškega viteškega reda sem od leta 1999. Naš red in še zlasti Malteška pomoč sta pri nas premalo izkoriščeni priložnosti in možnosti. Sedaj delujemo večinoma le na Brezjah. Na Madžarskem ima Malteška pomoč državno koncesijo z 2500 zaposlenimi in omogoča civilno vojaško služenje, pomaga zasvojencem, brezdomcem in migrantom ter posreduje v prometnih nesrečah. Pri nas se mora Malteška pomoč najprej usposobiti in kadrovsko okrepiti, da bo lahko prevzela določene naloge. Na naši južni meji smo delili beguncem čaj. Vsak, ki ima predsodke do beguncev, bi moral tja in videti resnične reveže, ko je na primer šestdeset let star moški na ramenih prenašal še starejšega brata. Ta dva gotovo nista izkoriščala begunstva, ampak sta se borila za življenje. Bili pa so tudi primeri zlorabe. Poslanstvo našega reda je pomagati tudi takrat, ko si v dilemi.
Sam nisem naredil izpita, ko je bil čas za to. Sicer pa je lepo biti sopotnik v avtomobilu z dekletom za volanom … Brez vozniškega izpita je mogoče preživeti. Imamo javni prevoz, ki še ni tak, kakršen bi moral biti. Lepo se je usesti na avtobus ali na vlak, opazovati naravo, kaj prebrati, kramljati s sopotniki ali zadremati.
Odzivi domače javnosti, iz tujine in tudi iz Vatikana so bili pozitivni. Obisk je bil izveden brez napake. Takrat je sodelovalo in se trudilo veliko ljudi, med katerimi niso bili vsi verni, pa so bili ponosni, da so bili poleg. Neponovljiv je bil občutek, da ob taki množici ljudi ni bilo nobenih izgredov, nobenega pijančevanja, nobenih smeti. Ko sem se nekaj tednov pred njegovim prihodom k nam srečal s papežem, sem mu podaril maketo slovenskega kozolca. Pojasnil sem mu, da je kozolec tipična slovenska naprava, v katero se spravljajo različni pridelki. Priprave na papežev obisk so podobne postavitvi kozolca. Z uresničevanjem gesla Oče, potrdi nas v veri bo v ta kozolec naložena koristna vsebina, ki jo slovenski narod pričakuje od papeža, ki je pozorno poslušal razlago in pripomnil, da tudi on računa na to.
Naša je in edina, ki jo imamo. Dobro je srečati kakšnega tujca, da nas on spomni, kaj imamo. Kar pozabljamo, kaj smo dobili. Svobodni smo, vendar smo odgovorni za svojo svobodo. Svoboda in samostojnost nista gajba živil, ki jo pripeljejo iz trgovine. Vesel sem, da začenja mladina bolj spoštovati našo tradicijo, saj sem se že bal, da bomo kmalu vsi govorili angleško. Lepo je, če poznaš tujo kulturo, ampak moraš ob tem spoštovati svojo. Nihče ne spoštuje tistega, ki ne ceni sebe, svoje države, svojega naroda in svoje zgodovine. Zelo radi preveč potenciramo slabe stvari in preveč smo zamerljivi. Želim, da bi bili še uspešnejši. Ko spremljam zgodbo Kataloncev, Škotov in drugih narodov, ki želijo biti samostojni, spoznavam, kaj vse je uspelo nam. Doživeli in izkoristili smo sanjski trenutek. Gotovo nam je tudi Bog pomagal, da so bili takrat pravi ljudje na pravih mestih in da je bil to čas papeža Janeza Pavla II. in nemškega kanclerja Kohla in da se je tudi v Rusiji začel podirati tedanji sistem. Važno je, da so zgodbe tistega časa zapisane, zato hvala tudi vam, da o tem pišete. Midva se iz tistega časa spomniva marsičesa, ki pa bo pozabljeno, če ne bo zapisano.
