Gradnja velesejma

Stric Ciril je veliko pisal. Kot ravnatelj Združenih papirnic Vevče, Goričane in Medvode, d. d., je objavljal članke o papirni industriji v domačem in tujem časopisju ter članke o gospodarstvu. Za Visions de Slovénie (1922) Valentina Krisperja pa je napisal pregled slovenske industrije. Glej Mondeno življenje bratov Pavlin.

Spet navajam iz članka Naročniška vizija in kulturna reprezentacija meščanstva na primeru Ljubljanskega velesejma v Acta historiae artis Slovenica, 29/2, 2024.

»Velesejem je bil v obdobju med obema vojnama uspešno gospodarsko podjetje z veliko naročniško in največjo razstavno kapaciteto, ki je /.../ oblikovalo in spreminjalo obseg in značaj javnega prostora. Med letoma 1920 in 1941 je združeval najuspešnejše predstavnike slovenskega gospodarstva, industrije, kmetijstva, trgovine, bančništva, politike in kulture ter odigral pomembno vlogo pri industrializaciji in modernizaciji /.../,« meni Vesna Krmelj. Smatra tudi, da je Slovenija bila v Kraljevini SHS »najbolj industrijsko in gospodarsko razvit(a) regij(a), pri čemer pa je bila Ljubljana »do tedaj provincialno mesto, brez ključnih nacionalnih ustanov. Odbor sejma so sestavljali gospodarstveniki, industrialci in lokalni politiki brez predstavnikov politične elite /.../ v Beogradu. Tako /.../ je (velesejem) z gostovanjem mednarodno priznanega dogodka dokazoval nacionalno in mednarodno sposobnost delovanja.«

V Ljubljani je bila takrat ustanovljena tudi univerza, vpleteni pa so bili »intelektualci, ki so dobro izobrazbo dobili še na univerzah v avstro-ogrski monarhiji. V Ljubljano se je preselil arhitekt /.../ Costaperaria, iz Prage pa se je kot profesor na Tehniški fakulteti vrnil Jože Plečnik /.../.« Glej Trdne kmečke rodbine.

»/.../ Z graditvijo izključno domače industrije se je relativni delež slovenskega kapitala /.../ močno povečal, z usmeritvijo proti Balkanu pa se je odprlo precej nezahtevno, a kljub temu dokaj veliko tržišče. /.../«

Prvo vprašanje v zvezi z velesejmom je bila lokacija. »Mestna občina, ki jo je vodil Ivan Tavčar, je za sejmišče oddala v brezplačni najem trikotno parcelo na robu Tivolija, ki je na eni strani mejila na spodnji del Celovške (sprva še Gosposvetsko) cesto, na drugi pa na Lattermanov in lipov drevored v parku Tivoli.« /.../ V primerjavi s sejmišči na Dunaju, v Pragi in Leipzigu, ki si jih je marca 1921 ogledala ljubljanska delegacija, se je Costaperaria odločil za mnogo sodobnejši, z naravno in urbano okolico utripajoč model velesejma. /.../ Paviljoni, ki so obkrožali razstavišče, so bili povezani v neke vrste arkadni hodnik z globokim nadstreškom, ki so ga s prosto stoječimi paviljoni povezovali bela barva, redki geometrijski vzorci in domiselni kupolasti stolpiči. Ti so se s štirikotno obliko in stranskimi okni oblikovno povezali z grajskim stolpom v ozadju. Poleg nizkih streh stolpičev so dodatni estetski učinek ustvarjale pločevinaste strehe nekaterih paviljonov, ki so arhitekturo velesejma povezovale tudi z Jakopičevim paviljonom. /.../ (A)rhitektura paviljonov (se je) odražala tudi v arhitekturi mesta, zlasti pri načrtovanju nove soseske vil na Vrtači. /.../ Med majem in septembrom leta 1921 so postavili sprva pet velikih in dvajset majhnih lesenih paviljonov, leta 1922 paviljona K in L (slednji je pogorel leta 1932), restavracijski paviljon in manjši vinotoč, ob desetletnici sejma leta 1930 pa še paviljona N in M, zgrajena v kombinaciji lesa in betona in pokrita s cementnimi ploščami.«