Poklon stavbeniku Josipu Slavcu

Na Gaštejskem klancu v Kranju sta od nedavnega nameščeni spominska plošča in informativna tabla, posvečeni gradbeniku Josipu Slavcu (1901–1978). Odkrili so ju ob 125. obletnici njegovega rojstva. S to gesto je Mestna občina Kranj v sodelovanju z družino Slavec izrazila čast človeku, ki je zaznamoval podobo Kranja vključno z Gaštejskim klancem pa tudi širšega prostora. Stavbno podjetje, ki ga je Slavec ustanovil leta 1926 v Kranju, se je hitro razvilo v eno največjih v Dravski banovini. Gradilo je hotele, tovarne in vile v Kranju in na Bledu, najbolj pa se je uveljavilo z gradnjo številnih mostov in cest po vsej Sloveniji in na Hrvaškem.

Postavitev spominskega znamenja je pospremila tudi slovesnost, na kateri so navzoči pobliže spoznali Slavca in njegovo delo. Kranjski župan Matjaž Rakovec ga je opisal kot enega najpomembnejših slovenskih stavbenikov svojega časa in izrazil zadovoljstvo, da so ob 125. obletnici njegovega rojstva postavili informacijsko tablo in vrnili spominsko ploščo tja, kjer je nekoč že bila, a je bila med drugo svetovno vojno odstranjena. »Prostore, ki jih je zgradil, uporabljamo še danes, mimo njih se sprehajamo, v njih delamo in živimo,« je dejal župan in dodal, da bi se Slavcu, če bi živel v današnjem času, za vse, kar je ustvaril in zapustil mestu, poklonili z nazivom častnega občana.

Gaštejski klanec pomemben del dediščine

Dr. Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja je spregovorila o Gaštejskem klancu, ki je že kmalu po izgradnji dal značilno podobo vstopu v mesto Kranj in postal pomemben del njegove kulturne dediščine. Kot je pojasnila, sta bila Gaštejski klanec in most čez Savo stoletja najpomembnejša dovozna žila za Kranj. V tridesetih letih 20. stoletja so v okviru vsedržavnega in banovinskega projekta obnove državnih cest prenovili tudi cesto od Ljubljane do Bleda. Eden od gradbeno najzahtevnejših je bil 1300-metrski odsek pred Kranjem od Labor do Savskega mostu. Dela na Gaštejskem klancu je Slavčevo podjetje začelo jeseni 1936, končalo pa jih v prvih mesecih leta 1938. Eden največjih izzivov je bila utrditev nemirne brežine, ki so jo zavarovali z betonskim in kamnitim zidom. Poskrbeli so tudi za njegovo estetsko dovršenost: zid je sestavljen iz petih delov z oboki, krasijo ga klesani kamni iz kamnoloma Kamnitnik v Škofji Loki. Kljub uporabi mehanizacije so morali na Gašteju zaradi zahtevnosti terena veliko dela opraviti ročno, je še razložila Rogljeva.

Mojstrovino načel zob časa

Tudi dr. Renata Pamić, konservatorska svetnica s kranjske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, je poudarila, da je bil podporni zid na Gaštejskem klancu izjemno težek in geološko zahteven projekt. Pri pregledu konstrukcije je žal ugotovila, da je zaradi kemičnih procesov in zemeljskih pritiskov na stene in ločno konstrukcijo lok izstopil iz svojega položaja in da v špranje zateka voda. Tako prihaja do karbonatizacije oz. cementne kuge, pri kateri ob prisotnosti vode alkalije iz cementa reagirajo s silicijem v kamnu, s tem pa nastane gel, ki v stiku z vlago nabrekne in povzroči hidravlične pritiske v betonu. »Izcednice kažejo, da so procesi karbonatizacije že zelo močni v ozadju in delovni stiki so popustili,« je pojasnila in omenila tudi mrežaste razpoke, ki prej ali slej porinejo konstrukcijo navzven in lahko pride do porušitve. »Mojster je principe konstrukcijske zaščite kamna upošteval stoodstotno, a starost in geološki premiki kamnine potekajo tudi po izgradnji. Ta mojstrovina absolutno kliče na pomoč. Načel jo je zob časa, vendar ne arhitekturno, ampak materialno,« je opozorila Pamićeva.

Družina ponosna na dedovo zapuščino

V družini Josipa Slavca so zelo ponosni, da je Gaštejski klanec spet dobil tablo svojega graditelja. Po mnenju njegovega vnuka Aleša Slavca bi si objekt zaslužil tudi spomeniško zaščito, saj že 90 let priča o kakovostnem delu njegovega deda in predstavlja prepoznavno znamenitost mesta Kranj.

»Josip Slavec je bil zelo delaven, klen, natančen, zahteven in spoštljiv človek. O svojem delu je redko govoril, saj mu je spomin na prekinjena najustvarjalnejša leta in podjetništvo predstavljal bolečino,« je povedal Aleš Slavec. Veličino dedovega dela je zares dojel šele med študijem gradbeništva, ob družinskem trudu za ohranitev tradicije, pripravi biografije (prof. dr. Jože Žontar in prof. Majda Žontar, 2001), monografije o njegovem delu (prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, 2011) in postavitvi njegovega doprsnega kipa (akad. kiparka Irena Brunec Tebi, 2011) na Stari pošti v Kranju. Leta 2011 je Zavod za turizem Kranj pripravil tudi veliko pregledno razstavo celotnega Slavčevega opusa.

Josip Slavec je imel velikansko stavbeniško vizijo. Njegovo gradbeno podjetje je bilo drugo največje v Dravski banovini, po besedah vnuka pa je zaposlovalo 600 ljudi. Kot napreden strokovnjak je spremljal tehnični razvoj in novosti iz tujine prenašal v domače okolje. Kot prvi na Balkanu je kupil bager in je bil med prvimi, ki je pri gradnji cest uporabljal betonske finiše.

»V kratkih 15 letih svojega podjetniškega delovanja je zgradil kar 80 mostov. Med njimi je tudi največji most, zgrajen v Kraljevini Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama, železniški most v Zidanem Mostu. Njegov most pri Kosinju v Liki je razglašen za najlepši kamniti most na Hrvaškem,« je pojasnil Aleš Slavec in povedal, da je dedovo podjetje gradilo tudi kazino na Bledu, vršiško cesto pri Ruski kapelici in cesto Podvin–Lesce. Med ključnimi projekti, ki jih je Slavčevo podjetje zgradilo v Kranju, je poleg Gaštejskega klanca omenil tudi hotel Stara pošta in nekdanji hotel Jelen, Andrašičevo in Adamičevo hišo, kranjske rove, arkade pred Prešernovim gledališčem in na Roženvenskem klancu, postavljene v sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom …

Od vzpona do povojne nacionalizacije

Po drugi svetovni vojni so Slavcu podjetje nacionalizirali. »Iz njegove firme je nastal Gradis,« je pojasnil Aleš Slavec in dodal, da je bil njegov ded v povojnem času vodilni nadzornik za številne velike kranjske gradnje: od zdravstvenih stavb, hotela na Šmarjetni gori, trgovske šole na Primskovem do prizidka k občinski stavbi.

Zvonka Zupanič Slavec, žena Aleša Slavca in avtorica monografije o njegovem dedu, je povedala, da je Josip Slavec izviral iz Tacna, iz družine, v kateri je bilo zidarstvo doma, in tudi sam je postal stavbni mojster. Poročil se je z Ljubljančanko Zoro Robežnik in z njo imel sina. Družina si je dom ustvarila v Kranju, v stavbi, kjer danes domuje ljudska univerza.

Kot je pojasnila Zvonka Zupanič Slavec, je Slavčevo podjetje v času največjega vzpona zaposlovalo kar dva tisoč ljudi, a so ga gospodarska kriza med letoma 1929 in 1931 ter peripetije v ozadju pripeljale do bankrota. S pomočjo družine je ustanovil družbo Josip Slavec & Comp., da je lahko dokončal Park hotel na Bledu, dolgove do delavcev pa je odplačeval še skoraj do druge svetovne vojne. Ta je prinesla nove preizkušnje. Slavec je bil domoljub, ni bil pa v duhu ideologije in mu je bilo namenjeno celo, da gre na oni svet, a so pomotoma ubili njegovega prijatelja, kranjskega odvetnika Jožeta Aljančiča, je razkrila Zupanič Slavčeva. »Josipa Slavca so nato poslali v Cerkno in je gradil montažne elemente bolnice Franje. Ni vedel, kaj gradi. Aprila 1945 je postal vodja prenove vseh slovenskih prometnic: cest, mostov, železnic. Pod komando je dobil 8000 nemških vojnih ujetnikov. Njegova prva naloga je bila, da od Pragerskega do madžarske meje čim hitreje popravi 33 mostov. Popravil jih je v 30 dneh. Organizacijsko je bil brezmejno sposoben, močna osebnost.«

Po vojni so družini nacionalizirali tudi hišo, iz katere so jo izgnali na veliki petek 1949. Sledila je vrnitev na domačijo v Tacnu, kjer se je Slavec pri 45 letih čez noč postaral, je razkrila Zvonka Zupanič Slavec. A bogato znanje ga je znova pripeljalo v gradbeništvo. Prevzel je nadzor nad velikimi gradbenimi projekti, tudi pri arhitektu Edvardu Ravnikarju, ter sodeloval pri gradnji številnih zdravstvenih in drugih ustanov na Gorenjskem.