Zagovor

Poslušali smo zagovor tretjega magisterija v naši družini. Pravzaprav je to četrti magisterij, saj smo z otroki poslušali tudi Janeza, ki je pred dvanajstimi leti končal svojo drugo fakulteto. Tedaj profesor ni najprej čestital njemu, kandidatu, ampak meni. Morda je mislil, žena in otroci so morali žrtvovati več kot mož, ki je študiral. Naš tretji otrok je tako prišel do kruha, Meta je zagovarjala svojo magistrsko nalogo na Ekonomski fakulteti. Je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa, otroci se v svoji poklicni poti držijo najinih smeri, ali so ekonomisti, učitelji ali želijo postati terapevti. Meta je proučevala, kako navade, pridobljene v mladosti, vplivajo na timsko odpornost v podjetjih. Dela v takem podjetju, svoje dosedanje delo in hobi je združila v nalogi, ki jo je suvereno zagovarjala. Opazovala sem vse naše dosedanje magistrante, kako so se pripravljali na zagovor naloge. Celo več, lahko sem jim predlagala kakšen popravek ali poudarek. In to teče tudi v obratni smeri, kadar imam jaz kakšno predstavitev v tujem jeziku, tedaj prosim otroke, predvsem Meto, za pregled in popravke. Pogosto so na zagovorih kandidat in komisija sami, brez publike. Nas je že družinskih članov veliko in vedno povabijo še svoje prijatelje. Prinesli smo veliko rož, ki jih ne skrivamo več, in potem se je dogodek začel. Meta je razlagala in blestela, namesto običajnih povedi danes lahko z umetno inteligenco oblikuješ grafikone in tako je videti vse skupaj bolj plastično. Člani komisije so jo veliko spraševali. Vsak v tistem trenutku želi dati svoj komentar in prispevek. Več kot sprašujejo, višjo oceno nakazuje komisija. Spraševali so jo zelo veliko, naj komentira tabele, razloži s preprostimi besedami, kako bi se znašla v situaciji, ko bi morala zaposlovati nove ljudi, na kakšen način bi jih izbirala. Predsednik komisije je bil ekonomist, ki je bil pogosto svetovalec vladam, tudi tujim, in pravi, sedaj sem že starejši gospod in lahko govorim tudi o občutkih. Povedal je, da so bile včasih delovne brigade in služenje vojaškega roka zagotovo tudi koristne veščine, ki so jih mladi morali opraviti. Niso bile prostovoljne, bile pa so koristne. Naloga je želela predstaviti, da so ljudje, ki so bili v mladosti aktivno vključeni v različne prostovoljne organizacije, kasneje na delovnem mestu bolj timsko aktivni in odporni. Pripravljeni so vložiti več v skupnost, čutijo se bolj pripadne, za delodajalca so uspešnejši. Pri 26. letih pride otrok, ki študira, do kruha, in ta pot je kar dolga. Dobila je najvišjo oceno, kar pravijo ni pogosto, obsuli smo jo z rožami, odprli smo šampanjec in šli na kosilo. Tak je sedaj naš protokol. Lepo je imeti protokole za različne dejavnosti in kar vrstijo se.