Na začetku nič ni prav ...

Že več kot deset let delate kot zdravnica v jeseniškem domu upokojencev. Kako doživljate svojo vlogo pri sprejemu nekoga, ki se preseli v dom?

Postopek je tak, da novega stanovalca v dom, ki je socialnovarstvena ustanova, sprejmeta socialna delavka in diplomirana medicinska sestra. Pri samem sprejemu zdravnik ni prisoten. Jaz se vključim v naslednjih dneh, včasih tudi tednih, odvisno od situacije. Če nekdo nima zdravstvenih težav, ni potrebe, da ga grem pogledat že naslednji dan. Če gre za akutno dogajanje, pa se seveda vključim takoj. Po navadi se ob sprejemu preveri dokumentacija, nato sledi pregled pacienta in urejanje terapije.

Preselitev v dom je zagotovo precej stresno obdobje za starejšega človeka. S čim imajo na začetku največ težav?

Najtežje je seveda slovo od doma. Tistim, ki se sami odločijo, da pridejo v dom, je nekoliko lažje. Tisti, ki so bili v to primorani, pa imajo pogosto več težav. Sprejem v dom pravzaprav ni enkraten dogodek, ampak je časovno obdobje, v katerem se človek privaja na življenje, ko izstopi iz domačega okolja in stopi v domsko okolje. To je proces. Nekateri se zelo lepo prilagodijo življenju v domu, nekateri prav zacvetijo. So pa tudi stanovalci, ki doma starejših občanov nikoli ne sprejmejo kot svojega doma.

Katere so tiste praktične stvari, ki nove stanovalce na začetku najbolj motijo?

Na začetku soba ni prava, postelja ni prava, hrana ni prava, osebje pride v sobo prezgodaj ali prepozno, sosed smrči. Na začetku je res velikokrat tako, da nič ni prav. Toda saj ne more biti prav, to ni dom, ki ga je človek vajen. V tem obdobju je zelo pomembno, da zdržimo, spodbujamo, tolažimo in mirimo situacijo. To načeloma ni čas, ko bi poskušali težave reševati z zdravili, razen če so prisotne res hude motnje.

Kateri pa so prvi znaki, da dom vendarle začne postajati dom?

Načeloma se spremenijo občutki. Ljudje se več smehljajo, začnejo se družiti in udeleževati različnih delavnic. Tudi svojci zadihajo, ker vidijo, da stvari delujejo.

Tudi svojci ob odhodu starša v dom doživljajo svoje stiske.

Zagotovo. Leta in leta so skrbeli za svojega bližnjega, organizirali preglede, zdravila, prevoze, kosila. Nenadoma pa velik del odgovornosti prevzame nekdo drug. To je lahko veliko olajšanje, hkrati pa tudi vir občutkov krivde in dvomov. Na začetku je veliko skrbi: bomo pozabili na preiskave, smo uredili vse potrebno, smo naročili pregled? Toda ko svojci ugotovijo, da starši dobivajo zdravila, da so kontrolni pregledi opravljeni in da sistem deluje, se stvari umirijo. Po nekaj mesecih običajno vidimo, da obiski postanejo manj obremenjeni s skrbjo in bolj namenjeni druženju. Skupaj popijejo kavo, se pogovarjajo o vnukih, spet je prostor za vsakdanje življenje, zgodbe in spomine.

Večkrat ste poudarili, da je najpomembnejša potrpežljivost.

Zelo. Pomembna je tako na strani osebja kot tudi stanovalca in svojcev. V bistvu morajo dati času čas in prebroditi začetne težave. Res je treba biti potrpežljiv. Če bi kogarkoli od nas dali živeti v drugo hišo, verjetno ne bi bil zadovoljen. Tu pa pričakujemo, da bo starejši človek, ki je nekje živel leta in leta, nekateri tudi celo življenje v isti hiši, prišel v dom in bo takoj vse sprejel. Ne bo.

Kako dolgo pa po vaših izkuš­njah traja prilagajanje?

Po mojih izkušnjah večina stanovalcev potrebuje približno tri mesece, da se začnejo privajati na življenje v domu. Pri nekaterih gre hitreje, pri drugih traja dlje. So pa tudi stanovalci, ki doma nikoli ne sprejmejo za svojega. Lahko jim lajšamo stiske in iščemo načine, da bi se v njem počutili bolje, ne moremo pa jim z zdravili ustvariti občutka domačnosti. Lahko zdravimo depresijo, psihozo, demenco oziroma njihove simptome, ne moremo pa zdraviti tega, da nekdo ne sprejema življenja v domu.

Nekateri celo zagrozijo, da bodo šli domov.

Nekateri res tudi odidejo. Vsake toliko časa dobimo stanovalca, ki pride zaradi poškodbe ali po kapi, a se nato toliko popravi oziroma rehabilitira, da lahko gre domov. So pa tudi ljudje, ki so tako izrazito nezadovoljni, da gredo domov, seveda če ta možnost obstaja. Najtežje je pri tistih, ki so izrazito nezadovoljni, pa domov ne morejo.

Za večino je dom starejših vendarle zadnji dom.

Za večino naših stanovalcev sprejem v dom pomeni vstop v zadnje življenjsko obdobje. Zato nas prej ali slej čakajo tudi težki pogovori o napredovanju bolezni, krhkosti, paliativni oskrbi in umiranju. Če se le da, poskušam te pogovore začeti šele po treh mesecih, ko so ljudje že nekaj časa tukaj. Ko se spoznamo, ko mine nekaj časa in ko stanovalec vidi, da dom ni nekaj groznega.

Že tako obstaja prepričanje, da prideš v dom samo umret. Predstavljajte si, da vas zdravnik prvič, ko vas vidi, ravno po tem, ko ste se preselili v dom, začne spraševati še o tem, kakšne imate želje za konec življenja. Namesto da bi se najprej spoznali in pogovarjali o tem, kako se počutite. To bi bilo dodatno obremenjujoče.

Seveda moramo pri ljudeh, ki pridejo zelo oslabeli, te pogovore začeti čim prej. Če pa pride starejši človek, ki je še v redu, ima kronične bolezni, vendar so stabilne in brez akutnih poslabšanj, poskušam ta pogovor prestaviti v obdobje, ko se v domu že počuti doma.

Kako zastavite ta pogovor? O čem se pogovarjate?

V našem domu želimo to področje urediti s tako imenovanim načrtom nadaljnje obravnave. Namen je, da se o željah in ciljih zdravljenja pogovorimo, še preden pride do poslabšanja zdravstvenega stanja. Cilj je, da zberemo informacije o tem, kaj je za stanovalca najpomembnejše, kaj je pomembno za svojce, čemu bi se želeli izogniti in na kaj bi morali biti zdravstveni delavci še posebej pozorni.

Stroka približno pozna poteke bolezni in predvideva, katere možnosti obstajajo. Vendar mora pacient povedati svoje. Slišati se mora glas pacienta, njegove želje in vrednote. Bistveno je, da so želje znane in da se pri nadaljnji obravnavi upoštevajo: da ima zdravnik, ki pride ob dveh zjutraj in človeka ne pozna, nekaj, kar lahko pogleda in iz česar razbere, kaj je za tega človeka pomembno.

Načrt nadaljnje obravnave predstavlja strokovne usmeritve za nadaljnjo obravnavo, pripravljene na podlagi pogovora s pacientom oziroma svojci. Ob nepredvidenih kliničnih okoliščinah zdravnik odloča v skladu z aktualnim kliničnim stanjem in svojo strokovno presojo. Bistveno je tudi, da načrt ni dokončen. Ko se spremeni zdravstveno stanje, se lahko spremenijo tudi stanovalčeve želje, zato ga po potrebi skupaj ponovno pregledamo. Vse pa mora biti v soglasju s pacientom. Če pacient načrta nadaljnje obravnave ne želi, ga pač ne bo. Tudi to je možno. Nekateri ljudje ne želijo govoriti o prihodnosti in tudi to je treba spoštovati.

Veliko ste med stanovalci, se pogovarjate z njimi. Kako pa oni sami doživljajo približevanje konca življenja?

Zelo pogosto kdo reče: »Samo prosim, nikamor me ne pošiljajte, vi poskrbite zame.« In odgovorim: »Seveda. Bomo tukaj poskušali vse urediti in poskrbeti za vas, če bo le možno.« Pogosto kdo reče tudi kaj takega: »Kdaj bo že tale Matilda prišla pome? Mene je pa pozabila.«

Starejših bo čedalje več. Pa kot družba namenjamo dovolj pozornosti temu dejstvu?

Smo družba, ki se stara, in morali bomo začeti odkrito govoriti tudi o koncu življenja, oskrbi starejših, zdravstveni oskrbi starejših in umiranju. Te teme potiskamo vstran, saj se nihče ne bi rad ukvarjal z njimi. Ampak kot družba bomo morali doseči konsenz, kako bomo poskrbeli za vse nas, ki bomo čez nekaj let vsi – starejši.