Kopriva ne pozebe

»Če moški vidi pred seboj zgolj cilj, kako me spraviti v posteljo, v mojih besedah ne išče 'drobnega tiska' …

Nekoč sem za šalo pisala v neko svetovalno rubriko. Zanimalo me je, kaj naj naredim, da bom spet zlezla na zeleno vejo. Gospod mi je čisto resno odgovoril, naj dokončam študij in se potem ponovno zaposlim. Njegov odgovor me je intimno zelo prizadel in užalil, saj nisem bila več stara dvajset let.

Ko je ženska enkrat malo starejša, si, žal, nabere tudi nekaj kilogramov. Morala sem si že barvati lase, ker sem nagnjenje k sivim podedovala po mami. Morda sem res še zmeraj bolj iznajdljiva in bolj bistra od vrstnic, pa za to, da sem v 'kondiciji', potrebujem več časa, volje in energije. Navidezno brezdelje na 'sociali' mi je bilo za povrh tudi všeč, saj sem lahko počela, kar sem hotela, ne da bi morala zarana vstati in oditi v službo. Bila sem toliko pametna, da sem po prihodu z Dunaja kupila stanovanje in ga prepisala na sina. Danes je vredno že najmanj desetkrat več.

Kot sem že omenila, sem v času, ko sem bila v breme davkoplačevalcev, odkrila različne portale, kjer se je dalo najti moškega. Pred tem sem jih iskala po 'običajni' poti, saj je bilo pri funkcijah, ki sem jih imela, ogromno priložnosti.

Sprva sem se celo norčevala na svoj račun: jaz, ki sem nekoč vodila sestanke, zdaj brskam po oglasih za diskretno družbo. Govorila sem si: Zakaj ne bi sposobnosti poslušanja prodala tistim, ki jo potrebujejo? Je bilo to slučajno ali so se zvezde tako poklopile, skoraj zmeraj sem naletela na moške, ki so imeli težave pri seksu ali pa jih doma 'ni 'nihče razumel'.

Eden prvih je bil Marko (recimo, da mu je bilo tako ime). Bil je malo mlajši od mene, ravno jih je dopolnil petdeset. Še nikoli poprej nisem srečala moškega, ki bi bil tako utrujen od življenja, kot je bil on. Plačal je štiristo evrov za tri ure v hotelski sobi. Ko je vstopil, je bil videti kot nekdo, ki se boji lastne sence. Zavalil se je v fotelj, se sezul ter me prosil, naj mu dam nekaj minut, da pride k sebi. Na videz sem ga poznala, saj je bil tako rekoč javna oseba. Z njim sem se družila več kot eno leto. Potem ga je v službi zadela možganska kap. Za to sem izvedela šele naknadno. Imel je izjemno ambiciozno ženo. Naj povem, da sem na takšne babnice kasneje še nekajkrat naletela. S svojo ambicioznostjo niso zatirale le partnerja, ampak tudi lastne otroke. Ne vem sicer, kako, a dosegla je, da je sin študent, ki je z dekletom pričakoval otroka, sprejel mamino ponudbo in se preselil v neko tujo državo, njo pa pustil na cedilu. Včasih sva spala skupaj, včasih ne, sploh ni bilo pomembno. Pri meni je dobil občutek, da je lahko samo človek. Ob njem sem prvič v življenju začutila, da sem nekoga rešila pred samim seboj, da se duši v lastnem dreku. Odkrito povem, da mi je bila ta lastnost, ki sem jo pri sebi odkrila, kar všeč.

Kako pomembna je, se je pokazalo tudi pri Juretu, maminem sinku. Star je bil že 36 let, še vedno je živel doma v svoji otroški sobi, polni igrač in spominov. Imel je sicer lastniško stanovanje, a ga je oddajal. Mama ga je dušila z ljubeznijo, ki je bila hkrati tudi zlata veriga, s katero ga je priklepala nase. Že prvič, ko sva se sestala, sem ugotovila, da bova imela težave s plačilom. Najraje bi videl, da bi se 'imela rada' brezplačno. Ker sem bila brezkompromisna, se je nekako vdal. Morda tudi zato, ker sem bila v primerjavi z drugimi najcenejša. Najprej je poskušal le s petdesetimi evri, no, po skoraj urnem barantanju sva našla ustrezno rešitev. Šokiralo me je, da v bistvu sploh ni bil skopuški, le mama je imela nad njegovimi financami popoln nadzor. Najraje mi je sedel v naročju kot majhen fant in jokal. 'Zakaj me nobena ne ljubi takšnega, kot sem?' me je spraševal med solzami. Božala sem ga po laseh, ki so dišali po otroškem šamponu, hkrati pa se je v meni prebudilo nekaj bolečega. V njem sem videla sebe, ko sem še bila dekle, ki je verjelo, da bo dovolj, če bo samo pridna in ustrežljiva do staršev. Če se je le dalo, sem ga opominjala, da je vreden več, kot si misli. Kadar sva končala s precej nerodnim seksom, me je zmeraj tako močno objel, da sem komaj dihala. 'Ti si prva, ki me razume,' je šepetal. Potem me je nekoč prosil, če se lahko preseli k meni. Logično, da sem rekla ne. Nikoli več ga nisem videla.

Pavle, vdovec, je bil prav tako nekaj posebnega. Vozil me je v arboretum, kjer sva se sprehajala. Tudi Mozirski gaj, kjer je imel nekaj časa najeto hišico, sem spoznala do zadnje podrobnosti. Ni bil skopuški, a čas, ki sem ga preživela z njim, je bil utrujajoč. Če je le mogel, je govoril o pokojni ženi, tašči, svoji sestri, ki ga je komandirala, o otrocih, ki po njegovem mnenju niso bili kaj prida. Bil je zelo nesrečen, saj je sin, ki mu je prepustil obrt, vse skupaj že spravil 'na kant', saj je hodil v službo sredi dopoldneva, upravljanje pa je prepuščal podrejenim. Čez kakšno leto si je našel neko žensko, s katero se je poročil. Kljub temu me je sem in tja še zmeraj obiskal, a predvsem zato, ker je meni govoril o stvareh, o katerih je moral tudi pred njo molčati.

Tudi o Andreju bi lahko govorila ure in ure. Bil je eden tistih moških, ki bi ga vsi izkoriščali. Žena, otroci, delodajalec. Žal je vedno bolj tonil v pijačo; kje je danes, ne vem. Eden od prijateljev, če jim lahko tako rečem, mi je plačal, da mi je bral svojo poezijo o izgubljeni ljubezni. Drugi je hotel, da sem ga kaznovala, pa ne fizično, ampak s precej vulgarnimi besedami. To sem storila prvič in nikoli več.

Brezskrbna leta so se končala, ko so mi odkrili napredujočega raka na rodilih. Če bi se to zgodilo pred več kot dvajsetimi leti, me ne bi bilo več med živimi. Z biološkimi zdravili pa še zmeraj vztrajam. Lepo, kajne?«

(Konec)