Juditina galerija na Bledu

Dogodek je bil praznik za zdravstveno skupnost, za umetnost, za Bled in za vse, ki so Judito poznali in cenili njeno delo. Vzdušje je bilo prisrčno in polno hvaležnosti, obarvano z nežnimi zvoki saksofonista Tadeja Šepca. Direktorica Zdravstvenega doma Bled pediatrinja Lidija Pretnar Pristov je s toplino spregovorila o domačinki, Blejki Juditi, ki je svojo poklicno pot začela prav pri njih, in sicer v Bohinju. Nato je delala kot anesteziologinja v jeseniški bolnici, kjer je bila tudi dolga leta vodja anesteziološke službe.

Pobudo za poimenovanje galerije po Juditi Mandelc Kunčič sem dala kot njena dolgoletna prijateljica in sodelavka, 25 let sem vodila KUD Kliničnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je Judita slikala in razstavljala. Judito (1955–2024) je življenje obdarilo z več darovi; bila je vrhunska plavalka, balkanska prvakinja na 200 metrov prsno, bila je zdravnica z izjemno strokovnostjo in redko človeško toplino, kot anesteziologinja v jeseniški bolnišnici je nosila življenja v rokah – z zanesljivostjo, predanostjo in odgovornostjo. A v njej je živela tudi umetnica, izšolana magistrica slikarstva. V barvah je znala ujeti tisto, kar je v življenju najbolj krhko in najbolj močno: lepoto, bolečino, pokončnost, tišino. Njene slike nosijo empatijo – do ljudi, do sveta, do trpljenja in do upanja.

Na svojih platnih je pogosto upodabljala blejsko krajino – otoček, jezero, svetlobo, ki jo je gledala z domačega okna. Slikala je tudi begunce leta 2015, športne motive, telo v gibanju, človeško ranljivost in človeško veličino. Za diplomsko delo je slikala telo pri športu, za magistrsko delo pa zrcalne nevrone – temo, ki v ljudeh vzbuja empatijo. Njen zagovor je bil briljanten, ocena pa temu ustrezna – cum laude. Velika pregledna razstava na Blejskem gradu leta 2019 je pokazala celoten spekter njenega znanja, od tihožitij, krajin, portretov do različnih tehnik. Akademski slikarji so poudarjali, da njene slike niso bile le likovno izvrstne, temveč so nosile empatijo, človečnost in globino.

Judita je bila univerzalna osebnost: klasično izobražena, bistroumna, izjemno delavna in pedantna. Bila je prijateljica, ki je znala poslušati, kolegica, ki je znala spodbujati, mentorica, ki je znala dvigovati. Kot človek je bila iskrena, poštena in sočutna. V desetletjih najinega prijateljstva sem jo spoznala kot žensko, ki je v sebi združevala inteligenco, umetniško občutljivost, športno disciplino in redko človeško plemenitost.

Njene korenine so na Bledu, pri družini Čarmanovih na Mlinem: tam je tekla njena zibelka, tam je gledala jezero, ki jo je tako očaralo, da je postala vrhunska plavalka, hkrati pa ga je tudi neštetokrat naslikala. Tam je živela, delala, se veselila življenja in sanjala – v okolju, kjer je bila domačnost prepletena z ustvarjalnostjo. Zato je prav, da se ravno v zdravstvu na Bledu ohranja njen spomin.