Narodna vlada Države SHS

Predsednik Narodne vlade je bil Japica, od 12 poverjenikov so – kot on – izhajali dr. Anton Brecelj (zdravstvo), dr. Janko Brejc (notranje zadeve), prelat Andrej Kalan (poljedelstvo), dr. Lovro Pogačnik (narodna obramba), ing. Valentin Remec (javna dela in obrt) ter dr. Karel Verstovšek (uk in bogočastje) iz Slovenske narodne stranke. Dr. Vekoslav Kukovec (finance), dr. Pavel Pestotnik (promet), dr. Vladimir Ravnihar (pravosodje), dr. Ivan Tavčar (prehrana) in dr. Karl Triller (industrija in trgovina) iz Liberalne stranke. Anton Kristan (socialno skrbstvo) pa je izhajal iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke.

Lovro Pogačnik (1880–1919) je opravil gimnazijo v Ljubljani ter promoviral iz prave v Gradcu. Po smrti Ignacija Žitnika je kandidiral v njegovem volilnem okraju in je bil l. 1914 izvoljen v dunajski parlament kot najmlajši državni poslanec. Ko je prenehala NV, je bil imenovan za člana Začasnega narodnega predstavništva v Beograd (neke vrste parlament). Že oktobra istega leta je pa umrl za jetiko. Tuberkuloza je še vedno bila eden najpogostejših vzrokov smrti. (Glej Večjezična realnost)

Navajam sejne zapiske, ki jih je pripravil Peter Ribnikar.

Sejni zapisniki iz tistega časa so bili vloženi v ovojnice in mape. V bistvu so to bile zabeležke o sejah vlade ter sprejetih uredbah, sklepih, predlogih in stališčih, o katerih je razpravljala in jih sprejemala slovenska vlada. Noben zapisnik ne vsebuje dnevnega reda, ker je vlada sproti obravnavala vse najpomembnejše tekoče zadeve, ki jih je bilo treba v danem položaju čim prej rešiti. Predsednik vlade Josip Pogačnik (torej Japica) je zapisnike podpisoval s svinčnikom, medtem ko so drugi predsedniki vlad oziroma predsedujoči sejam vlade ter tudi zapisnikarji podpisovali zapisnike s peresnikom in črnilom.

Dr. Bojan Balkovec v Prva slovenska vlada 1918–1921 takole opisuje 'proce[s] združevanja v novo državo': »[30. 5. 1917] so slovenski, istrski in dalmatinski poslanci v avstrijskem parlamentu, združeni v Jugoslovanskem kIubu, sprejeli Majniško dekIaracijo. Ta dekIaracija, ki sicer ni zahtevala razbitja Avstro-Ogrske, ampak njeno preoblikovanje v federalno ali konfederalno državo, je bila velik napredek v uresničenju jugoslovanske ideje.« Dne 20. 7. 1917 je sledila Krfska deklaracija, s katero so Srbi, Hrvati in Slovenci dosegli sporazum o ustanovitvi nove jugoslovanske države pod vladarsko hišo Karađorđevićev. (Glej Politične kariere po Avstro-Ogrski, Priprave na mirovno konferenco, Začetek mirovne konference in Janez Bleiweis.)

»Narodna vlada je od novembra 1918 do konca januarja 1919 sama opravljala vse posle, razen zunanjih zadev in vojaških vprasanj,« piše Balkovec. Glede slednjega je svoje pristojnosti prenesla na Narodno vijeće (Narodni svet) v Zagrebu, vendar je pogosto tudi tu stvari reševala samostojno, ker jih Zagreb ni zmogel ali znal. [...] [Država SHS] je imela elemente federacije in celo konfederacije.' Ter, kot to opisuje Balkovec, »[v] državno skupnost sta se združila dva svetova, vzhodna in zahodna civilizacija«.

Kljub poznejši združitvi v Kraljevino SHS in centralizaciji države je bila Slovenija »vojaško prepuščena sama sebi«. To sta general Maister in Janko Mačkovšek videla podobno:

»Ključ rešitve leži v domovini. Dokler bodemo doma brezmočni, se Italija niti pogajala ne bo; ako bo čutila, da imamo pod orožjem zadosti ljudi, se bode šele spustila v pogajanja; [...]. Zato je odvisno vse od naše vojske.« (Glej Boj za slovenske meje.)