Ne glede na vse – sem doma

Ko se je konec septembra lani odpravljal na pot – njegovo zadnje službovanje je bilo na Breznici –, je na brniškem letališču na skodelici za kavo prebral: Sledi srcu, če želiš prispeti na cilj. In stavek v resnici ponazarja njegovo odločitev za odhod v Argentino. Deželo je poznal, saj ima tam sorodnike. Po vojni se je v Argentino preselila prateta Tončka, sestra njegovega starega očeta, ki je imela šest otrok. Do danes se je družinsko drevo že tako razraslo, da šteje že več kot sto članov; sam je tudi krstil dva pravnuka pratete Tončke. V Argentini je bil leta 2016 z družino, in sicer v Mendozi, kjer je imel ponovitev nove maše, predlani pa so bili na turneji po Argentini z duhovniškim oktetom Oremus. Že takrat ga je navdušilo, kako se pri argentinskih Slovencih ljubezen do Argentine, ki jih je sprejela, prepleta z ljubeznijo do slovenskih korenin. In to je močno občutil tudi v slabem letu dni, kar živi med argentinskimi Slovenci.

Na pogovornem večeru v atriju radovljiškega župnišča je z več kot stotimi udeleženci podelil svoje izkušnje in doživetja ter spregovoril tudi o sami Argentini, ki je ogromna dežela, obsega 2,8 milijona kvadratnih kilometrov in ima 46 milijonov prebivalcev. Slovenija je v primerjavi z njo majcena, chiquitita, kot bi rekli Argentinci, je dejal. »Zelo lepo je, v Buenos Airesu bolj vlažno, v Mendozi puščavsko suho, na to se moraš navaditi. Narava je divja, surova, a te nagovori s svojo lepoto.« Nekaj posebnega so tudi ljudje, ki jim je bilo v zgodovini velikokrat težko, a so narod, ki se veseli življenja, in to tudi pokaže.

Slovenci zelo cenjeni v Argentini

Slovenska skupnost v Argentini je tesno povezana, ohranjajo tako ljubezen do domovine Slovenije kot do nove domovine Argentine. Kot je dejal, niso obremenjeni s preteklostjo, v srcu ne nosijo zamer. Poosebili so južnoameriški karakter, v sebi imajo več svobode, preprostosti, veselja, optimizma, odprtosti, posebnega žara, hkrati pa je v njih slovenska duša, ki je pridna, verna, urejena, poštena. V Argentini so Slovenci zelo cenjeni, je poudaril, med njimi je veliko uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, inovatorjev, izjemnih umetnikov. V slovenskih domovih ohranjajo vero, slovensko pesem, praznujejo slovenske praznike, nosijo narodne noše in spoštujejo slovensko zastavo. V vsakem domu visi podoba brezjanske Marije, pred hišo je zasajena lipa. Družine so še vedno zelo velike, na slavjih ne manjkajo goveja juha, pražen krompir in pečenka (z znamenitega žara, ki mu rečejo asado), ne manjkata niti jabolčni zavitek in potica ter vino, v Mendozi celo raste trta z Lenta. Zelo pomembna ostaja vera, ki jim je bila v oporo, ko so morali pustiti vse in oditi na drug konec sveta.

Kot je povedal Gašper Mau­ko, se trudijo, da bi vero prenesli tudi na mlajše generacije; sam si posebej prizadeva, da bi iz vere folklore in navade prešli v vero iz osebne odločitve.

Gašper Mauko zadnje leto deluje kot izseljenski duhovnik v Argentini. V teh dneh je na dopustu v domači radovljiški župniji. / Foto: Nik Bertoncelj

Srednješolski tečaj slovenskega jezika

Posebej pomembne so slovenske osnovne šole po domovih skupnosti, v katerih se mladi potomci izseljencev ob sobotah učijo slovenskega jezika. Ko postanejo srednješolci, se lahko vpišejo v sobotni slovenski srednješolski tečaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Letos je tako maturirala že 55. generacija dijakov, imenovana RAST, ki pet let intenzivno študira slovenski jezik, slovensko književnost, zgodovino, geografijo, kulturo ter vero. Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka velja za glavni steber ohranjanja narodne zavesti in jezika med mladimi rojaki v Argentini, za nagrado pa se lahko udeležijo enomesečnega potovanja v Slovenijo, povzpnejo se tudi na Triglav; pri nas so bili prav v teh dneh.

Vloga slovenskih duhovnikov v Argentini je tudi v tem, da izseljencem pomagajo ohranjati slovenstvo in slovenski jezik, je poudaril Gašper Mauko, ki naj bi tam ostal pet let. »Ena Cerkev, en narod. Res, ne glede na vse – sem doma.«