Oživele fotografije Petra Nagliča

Letošnji filmski večeri v arboretumu se niso, kot je to običajno, začeli z restavrirano slovensko klasiko, temveč s filmom lokalne narave, s premiero dokumentarnega filma Fotograf. Ta razkriva zgodbo ljubiteljskega fotografa Petra Nagliča iz Šmarce, ki je v svoj objektiv beležil vsakdanje prizore prve polovice dvajsetega stoletja. Da je to zgodba o možu, ki je s fotografskim aparatom ujel rojstvo sodobne slovenske identitete, so zapisali ustvarjalci filma, katerega režiser je Miha Čelar.

Od prvih letal do Planice

Zakladnico Nagličevih fotografij je leta 1998 odkril njegov vnuk Matjaž Šporar, ki se v filmu sprehodi po sledeh dedove zapuščine in gledalcu razkriva svet pred stotimi leti. Peter Naglič je prve fotografije posnel, ko je bil star 16 let, odtlej je neutrudno fotografiral, kamorkoli je šel. Dokumentiral je čas, ko so se z neba spustila prva letala, in Planico, ko so tam poleteli prvi skakalci. Dokumentiral je nastajanje Plečnikovih del, izkopavanje okostja mamuta, veliko slovensko romanje v Sveto deželo leta 1910, zadnje velike črede konj na Veliki planini, zadnje nabiralce šote na Ljubljanskem barju, Volčji Potok, ko ta še ni bil arboretum. Dve leti je beležil življenje avstro-ogrskih vojnih ujetnikov na Ljubljanskem gradu, bil pa je Peter Naglič tudi pozoren opazovalec otrok in družinskega življenja.

Matjaž Šporar (levo), vnuk fotografa Petra Nagliča in Miha Čelar, režiser dokumentarnega filma Fotograf / Foto: Matic Zorman

V središču je fotografija

Vse to prikazuje film, v katerem je izmed 10.000 Nagličevih fotografij izbranih okoli 1300. Film je po besedah Matjaža Šporarja presežek, ki nadgrajuje njegovo dosedanje delo pri promociji dedove zapuščine. »Občutki ob premieri so zelo posebni. Pomembno je, da gre gradivo med ljudi, da postane čim bolj dostopno širši javnosti. Velik korak sem naredil leta 2012, ko sem prišel v kontakt s Slovenskim etnografskim muzejem in smo se dogovorili, da se celotno gradivo digitalizira. Takrat se je tudi meni odprlo okno v dedovo zapuščino. Sam film pa je vrhunec, ki me navdaja z entuziazmom za naprej.«

Posebnost filma je uporaba umetne inteligence, ki nekaterim Nagličevim fotografijam vdahne gibanje in jim doda novo pripovedno razsežnost. Ob tem režiser Miha Čelar poudari, da je šlo za poskus, h kateremu so pristopili zelo spoštljivo, še vedno v središču ostaja fotografija. »S pomočjo ekipe londonskih digitalnih ustvarjalcev Untold Garden smo z aplikacijami umetne inteligence »oživili« skoraj dvesto Nagličevih fotografij. Te smo zmontirali v zvočne filmske prizore, ki pa v slovenski zgodovini niso bili nikoli posneti. Tako lahko gledalci v filmu skozi Nagličeve fotografije vstopijo tudi v slovenske filmske arhive.« To je omogočil Nagličev zelo fotoreporterski pristop, ki ga je razvil zato, ker sta z bratom podedovala družinsko tovarno ščetk in se mu s fotografijo ni bilo treba preživljati. V nasprotnem bi najverjetneje fotografiral portrete v ateljeju. Tako pa se je s fotoaparatom odpravil v svet.

Premierno predvajanje dokumentarnega filma Fotograf / Foto: Matic Zorman

Fotoreporter pred fotoreportažo

»Spoznanje, da je bil Peter Naglič pravzaprav fotoreporter, še preden je fotoreportaža sploh nastala, je narekovalo režijski pristop in naracijo filmske pripovedi,« pravi Čelar, ki je bil v devetdesetih letih tudi sam fotograf, zato je hitro prepoznal vrednost Nagličeve fotografije. S prvo je prišel v stik na prav poseben način. »Ko sem pred štirimi leti pripravljal dokumentarec Konoplja osvobaja, ki govori o aktivistih, ki se borijo za legalizaciji konoplje, sem naletel na zanimivo fotografijo, na kateri italijanski vojaki na Ljubljanskem gradu na majhnem vrtičku gojijo indijsko konopljo. Hitro sem odkril, da je fotografijo posnel Peter Naglič. Da bi fotografijo lahko uporabil, sem stopil v stik z Matjažem Šporarjem, ki pa me je takoj opozoril še na številne druge dedove fotografije.«

K filmu so povabili nekaj slovenskih fotografov – Jožeta Suhadolnika in Barbaro Čeferin, sodelovala sta Peter Fettich in Peter Škrlep. Kot so zapisali v odjavni špici filma, zgodbe ne bi bilo tudi brez kustosov dr. Blaža Vurnika, dr. Marka Freliha, Mihe Špička in vseh, ki ljubijo črno-belo fotografijo. Za vse, ki si film želijo ogledati, bo še možnost na nekaj poletnih prizoriščih in v kinematografih slovenske Art kino mreže.