Njun unikatni mozaik (2)

Katherine Drobnič je pojasnila, da so se pri sinu Benjaminu, ki ima diagnosticirano tudi motnjo avtističnega spektra, izzivi skozi obdobja spreminjali, tako na senzornem področju kot na komunikacijskem in socialnem.

»Bilo je obdobje, ko je dobesedno tiščal v ljudi, in potem drugo obdobje, ko se jih je popolnoma izogibal. Ni vzpostavljal očesnega stika, prav tako ni komuniciral, ni se odzival na svoje ime ali na navodila, pogosto je ogrožal sebe in druge, ni prepoznaval nevarnosti. Težko se je prilagodil na spremembe okolja, na nove ljudi in usvajanje dnevne rutine,« je povedala. Sprva je bil vključen v zasebni vrtec, ko pa je dobil diagnozo, so ga vključili v razvojni oddelek v javnem vrtcu. »Veliko individualne podpore je potreboval tudi tam, hkrati pa je obiskoval delovno terapijo, logopedsko obravnavo in večkrat tedensko tudi zasebne individualne obravnave. Postala sva enostarševska družina in se odselila.«

Poudarila je, da se diagnoze ni ustrašila. »Prej bi rekla, da se mi je nekako oddahnilo, saj se je z diagnozo marsikaj razjasnilo, predvsem pa za bližnje nisem bila več tista mama, ki nezadostno vzgaja otroka in mu preveč popušča, kot je dolgo veljalo v našem krogu.« Zelo pomembno ji je, da je bil Benjamin deležen zgodnje obravnave, da je zanj skrbela skupina strokovnjakov z različnih področij in da je že vseskozi redno in dosledno podprt z ustreznimi podpornimi tehnikami in metodami.

Z namenom, da ga opolnomoči, se je odločila za študij in organizirala zasebno varstvo otrok. »V mali skupinici heterogenih otrok smo krepili posamezna šibka področja. Ogromno izzivov se je kazalo pri fini motoriki in grafomotoriki, pri določanju zaporedja dogodkov, s priklicem informacij, čakanjem na vrsto in večjim številom otrok. Malo pred vstopom v šolo je zmogel narisati 'glavonožca',« pravi.

Po priporočilu je bil Benjamin namesto v posebni program vzgoje in izobraževanja, kot je bila glede na njegove diagnoze nekako praksa, všolan v program z nižjim izobrazbenim standardom. »A zgolj za eno šolsko leto, saj se je po pol leta začel dolgočasiti. Na srečo so me v šoli podprli pri odločitvi za ponovno testiranje njegovih sposobnosti in po njem za preusmeritev v prilagojeni program z enakovrednim izobrazbenim standardom. Prvo leto prešolanja je cvetel in užival, drugo leto pa je vse pogosteje prihajalo do medvrstniškega nasilja in celo spremljevalec njegovega sošolca je nad otroki vršil nasilje. V zavodu, v katerega je bil vključen, zanj niso zagotavljali ustreznih pogojev in prilagoditev in tik pred odhodom v šolo je imel vsakič večji odpor, nekaj dni zapored je celo bruhal. Imel je poškodbo hrbta, razklan jezik, domov se je vračal v modricah, popraskan, večkrat sem morala ponj zaradi alergijske reakcije. Imel je alergijo na ogromno živil, na živalsko dlako, na različne vrste dreves in trav. Žal so mu v zavodu nekajkrat postregli z neustreznimi živili in s tem izzvali alergijsko reakcijo, celo anafilaktični šok. Od vedoželjnega dečka, ki je izrazito napredoval na področju komunikacije, interakcije in tudi samoregulacije, je postal zagrenjen avtoagresiven drugošolec, ki je izvedel poskus samomora na najvišji točki stavbe,« je opisala eno najtežjih obdobij v življenju, tako zanjo kot tudi za sina.

(Se nadaljuje)