Padec s stene mu je spremenil življenje (2)

Potem ko so Roka Močnika odpustili iz URI Soča, se je začela rehabilitacija doma ob veliki podpori staršev. Na dom je prihajala fizioterapevtka, kasneje tudi delovna terapevtka, na fizioterapijo je hodil še v Ljubljano, obiskoval je hipoterapijo. Vse to je predstavljalo tudi velik finančni zalogaj. A bilo je več kot vredno, saj je bil njegov napredek očiten. Ponovno se je naučil hoditi, voziti kolo, metati na koš ... »Ko sem vse to znal, so me klicali iz Soče, naj pridem po voziček, narejen po mojih merah. Po nasvetu fizioterapevtke smo se odločili, da ga ne prevzamemo in jim pokažemo, kaj vse sem se naučil sam,« se spominja.

Nevidna invalidnost

Pojasnjuje, da je fizično lepo napredoval, težave s kratkoročnim spominom in orientacijo pa ostajajo. »Ostala mi je nevidna invalidnost, spopadam se s težavami, ki jih ni možno videti z očmi. Zaradi tega se pogosto počutim nerazumljen, spregledan in včasih tudi osamljen. Tudi svojega prejšnjega poklica reševalca ne morem več opravljati. V začetku leta 2019 sem bil sprejet v enoto Mavrica CUDV Draga, marca 2020 pa sem dobil mesto v Centru Korak Kranj za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo. Sedaj sem zaposlen na prilagojenem delovnem mestu v centralni pralnici v Osnovnem zdravstvu Gorenjske v Kranju. Delam štiri ure dnevno. To ni poklic po moji izbiri, vendar sem glede na svojo situacijo zadovoljen,« je povedal.

Ne glede na vse težave in zaplete, ki so sledili po padcu med plezanjem v steni, je vztrajal in ob njem so vztrajali tudi njegovi domači ter prijatelji. »Ko je bilo najtežje, sta mi pomagala spomin na staro življenje in želja po vrnitvi, pokazati, da sem še vedno stari Rok, sicer z nekaj omejitvami, vendar ista oseba,« je dejal.

Vrnitev v plezanje

In vrnil se je tudi v plezanje, v katerem tako zelo uživa. Je član AO PD Kranj. Želel je ostati v športu. »Seveda, tako življenje poznam. In tako življenje si želim. Imam občutek, da med športom izginejo druge težave v življenju. Najprej sem začel teči, ker se mi je zdelo, da bo to najlažja vrnitev v šport. Udeleževal sem se tudi rekreativnih tekaških tekmovanj: od deset kilometrov do polmaratona. Vedno pa je bila v meni želja plezati. V steni sem samo jaz in tisti občutek, da zmorem. Je idealen prostor za sprostitev in razvoj gibalnih in kognitivnih sposobnosti.«

Znova je začel plezati eno leto po nesreči. »Šlo je in bil sem najbolj srečen človek na svetu.« Leta 2024 se je pridružil InPlanincem, kjer imajo skupino za paraplezanje, in namignili so mu, da bi lahko tudi tekmoval. S treningi je iz dneva v dan napredoval in postal član slovenske paraplezalne reprezentance. Tekmuje v kategoriji RP2 (zmanjšana moč/gibljivost telesa). Njegovi športni cilji so trenutno povezani s paraplezanjem, v katerem si želi doseči dobre rezultate.

O največji zmagi

A to še zdaleč ni vse, kar mu prinaša šport. »Pomembno pa mi je tudi spoznanje, da zmorem več, kot sem si kadarkoli predstavljal. Če bi mi kdo po nesreči povedal, kakšno življenje bom imel danes, mu ne bi verjel. Izgledi so bili slabi in ponosen sem na vse, kar mi je že uspelo. Moja največja zmaga pa je, da hodim in da sam poskrbim zase. Upam, da se bo moje stanje še izboljševalo,« je zaključil. (Konec)