Padec s stene mu je spremenil življenje (1)

Rok Močnik je član slovenske paraplezalne reprezentance. Že od mladih nog je povezan s športom. Pravi, da je športnik po duši. V mladosti je treniral košarko, z družino so hodili v hribe, bil je ljubitelj adrenalinskih športov. Ukvarjal se je z gorskim kolesarstvom, deskanjem na snegu in plezanjem v skali. Skoraj si ni predstavljal dneva brez športa. Zaposlen je bil v nujni medicinski pomoči Zdravstvenega doma Škofja Loka in v tem delu užival. Rad je pomagal ljudem. »Predstavljal sem si, da bo to moja služba za celo življenje, v prostem času pa se bom ukvarjal s športom in se družil s prijatelji,« je povedal Medvoščan. A usoda je hotela drugače.

Njegovo življenje se je spremenilo pred devetimi leti, ko je bil star 24 let. Zgodilo se je med plezanjem v skali. »Tega dneva se ne spomnim. Poškodba možganov je izbrisala precej mojega spomina. Starši in prijatelj soplezalec so mi povedali, kaj se je zgodilo. V službi sem imel prost dan in z Matevžem sva se dogovorila za plezanje na Planjavo. Šlo nama je dobro. Bil sem prvi v navezi. Naenkrat pa se je izdrl klin, ki je bil v steni že prej. Omahnil sem v globino, soplezalec me je zadržal in se potem spustil do mene. Dobil sem močan udarec v glavo, bil sem v nezavesti,« je pojasnil.

Posledice padca so bile hude, dobil je poškodbe glave, komolcev in zapestja. Imel je osem operacij, od tega pet operacij glave in tri komolca in zapestja. En mesec je bil v komi. »Ko sem bil sposoben dihati brez pomoči aparatov, so me premestili na intenzivni oddelek nevrokirurgije. Takrat pa so se začele kazati tudi druge težave, ki so nastale zaradi poškodbe glave in dolgega ležanja. Zaradi trahealne kanile v sapniku nisem mogel govoriti. Menda sem odpiral usta, glasu pa ni bilo. Zaradi dolgega ležanja je prišlo do atrofije mišic, zato nisem zmogel sedeti, kaj šele stati. Težave zaradi poškodbe možganov smo spoznavali postopno,« je opisal.

Rehabilitacija je bila dolga in naporna. »Začelo se je s fizioterapijo in delovno terapijo. Učil sem se hoditi. Decembra 2017 so mi kanilo odstranili in počasi in bolj tiho so prišle iz mene že kakšne besede. Postopoma sem prehajal tudi na običajno hrano. Vsakega majhnega napredka so bili zelo veseli. Vsega tega nimam v spominu, mogoče je bolje tako, ker je bilo menda kar naporno. Opazili so moje težave s spominom. Poznal sem vse, ki so prihajali k meni na obisk, družino in prijatelje. Menda sem bil pri vsem zelo vztrajen. Po dveh mesecih so vrnili moj del lobanjske kosti. Sredi januarja sem bil premeščen na URI Soča. Tega sem se zelo veselil. Žal ni šlo vse po načrtu in moral sem nazaj na UKC na ponovno operacijo glave. Mojo kost so mi odstranili, znova je bila glava odprta, kar je zelo vplivalo name, na moje ravnotežje, govor.«

Nato se je vrnil na URI Soča, a njegovo sodelovanje, kot pravi, ni bilo po njihovih pričakovanjih, zato so ga kmalu odpustili v domačo oskrbo in zanj naročili invalidski voziček. (Se nadaljuje)