Pokončna

»Vidim, da se ji sprva posmehujejo zaradi njene brezkompromisne drže in jo nato utišajo. Da je v očeh oblasti nesprejemljiva. In tako zelo sama. 'Žival mora težiti po tem, da se znebi bolečine; človek se lahko odloči, da jo zadrži,' ugotavlja Friedrich Schiller, Lemanin najljubši nemški pesnik, kmalu po francoski revoluciji. Toliko trpljenja je v teh dosjejih, v spominih, ki jih nosim v sebi, v arhivih, v katere ne bom nikoli vstopila, v zapisih, ki so bili davno požgani, v tistih, ki nikoli niso nastali, ker si nekateri glasovi niso zaslužili biti slišani. Ona vidi vse, izkusi vse – zaton imperijev, vzpon narodov, kupčijo z ljudmi, vojno in odsotnost vsega, propad utopije. Ve, da ima vsako dejanje svojo ceno, in to ceno sprejme, tolažbo pa najde v misli – in to je vedno le misel –, da se trudi nesreči kljubovati z moralno močjo. Izraz, s katerim se ta moč kaže na svetu, nadaljuje obupani pesnik, imenujemo dostojanstvo. Dostojanstvo? V čem je sploh smisel dostojanstva? Ta Leman Ypi je že davno mrtva, njeni boji so pozabljeni, vsa neumnost, sebičnost, krutost, vse ujede v jagnječji koži – vse, česar se je bala, vse, proti čemur se je borila, je še vedno na svetu. Ni ne harmonije ne sprave. Zapustila me je z nalogo, naj iščem resnico, naj pojasnjujem, naj v njenem imenu izrečem nekaj besed zanamcem. A jaz bi se najraje vdala. Ko prebiram spise, spise o njej, se mi vse skupaj zdi brez smisla. Dejstva so lahko zanesljiva le, če zaupamo mehanizmom, po katerih se prenašajo, če napaka ni več mogoča. Nimam vere ne v svoje prizadevanje ne v premoč sedanjosti nad preteklostjo. Če je interpretacija vedno rezultat ideologije, manipulacije, propagande, kako naj potem sploh vem, da res mislim s svojo glavo? Kako naj bo morala zanesljiv kažipot, če krivice preteklosti še naprej vztrajajo v sedanjosti? V tem, kar berem, ni odgovorov – porajajo se mi le nova vprašanja. Vprašanja o svetu, ki je tako drugačen od njenega in hkrati isti; o svetu na robu izumrtja, v primežu vojn; o svetu, v katerem ljudje vihtijo prapore minulih revolucij in vsaka od njih obljublja, da bo preoblikovala družbo in bo hkrati tudi zadnja. O svetu, v katerem je nedolžnost narave izgubljena, svobode duha pa še nismo odkrili.« (str. 356–358)

Glavna junakinja tega romana je pisateljičina babica Leman. Z njo je Lea Ypi v Tirani živela kot otrok. Mnogo let pozneje se vnukinja vrne in raziskuje babičino življenje v arhivih. Njena enkratna zgodba je bila polna tragičnih preobratov in nesmislov. V čem je bil tedaj sploh smisel njenega življenja, zakaj ga raziskovati? Zato, ker je kljub vsemu živela moralno odgovorno in dostojanstveno.