Pot domov

Prejšnji teden smo pisali o pomenu notranjega miru in o drugačnih odnosih, predvsem z lastnimi, odraslimi otroki.

Ko odidejo otroci od doma in ko ni več službe, še kako prav pridejo pristni in iskreni odnosi s prijatelji ali vsaj dobrimi kolegi. V današnjih časih se vse tako zelo spreminja. Komaj smo ujeli ritem z internetom, pametnimi telefoni in raznimi aplikacijami, že je tu umetna inteligenca. Delovni procesi se spreminjajo, ljudje potujejo, obstajajo poklici, ki jih včasih ni bilo … mi pa pogosto ostajamo v lastnih prepričanjih. In kadar izhajamo pretežno iz lastnih (starih) prepričanj, prepričujemo ljudi, kako in kaj je prav, ne odstopamo od svojega prav, takrat izpademo najmanj smešni. Poleg tega se bodo ljudje odvrnili od nas. Zato sprejmimo dejstvo, da se vse okoli nas hitro spreminja, mi pa postajamo počasnejši. Bolje kot pametovati iz lastnih prepričanj je poslušati ljudi, ki so še delovno aktivni, jih spraševati in poslušati. Poslušati ljudi, ki z odprtimi očmi potujejo po svetu. Bodimo odprti za izkušnje drugih ljudi, kar lahko obogati naše izkušnje. Če pa preveč govorimo, ne moremo poslušati.

Nikoli ne prenehajmo z učenjem in osebnostno rastjo. Starost ne pomeni konca razvoja, ampak priložnost, da znanje in življenjske izkušnje prerastejo v modrost. Znanje pomeni, da človek nekaj ve. Modrost pa pomeni, da zna to znanje ustrezno uporabiti.

Človek mora živeti skladno s svojimi vrednotami. Mirnejše življenje v starosti izhaja iz skladnosti med tem, kar človek misli, govori in dela. Starostnik se pogosto vpraša: »Kaj je resnično pomembno?« Odgovor je lahko presenetljivo preprost: Morda človek ne potrebuje več toliko obveznosti, premoženja, družabnih srečanj ali dosežkov.

In vedno bolj prihaja misel: »Koliko časa bom še živel? In kaj po tem?« Na koncu pride smrt. Temu dejstvu ne uidemo. In je za vse ljudi enako. Imamo različen odnos do konca življenja. Za vse pa pride. Bolj kot smo spravljeni sami s seboj, s svojimi napakami, s svojimi bližnjimi in z Bogom, manj dramatično se bomo poslavljali s tega sveta in bolj mirno se bomo pripravljali na zadnji dih. Lahko da mnogi zanikajo pomen konca življenja. Naša duša tega ne naredi. Nezemeljski del mene ne neha obstajati, celo več, po tiho me opozarja, da obstaja in da se bo način bivanja zdaj zdaj spremenil. Verjetno se duša zabava, kadar se na starost še vedno oklepamo premoženja, mnenja drugih, lastnih prepričanj o tem svetu, njo pa ignoriramo. Morda bi nam rada povedala: »Še malo, pa tvojega telesa ne bo več. Ti se boš v celoti poistovetil z menoj, s tvojo dušo. Vse, kar bo ostalo, bo popolnoma drugače, kot si predstavljaš. Ne boj se me. Nisem tvoja, si pa ti v meni.«