Prazne zibelke

V zadnjih treh kolumnah razmišljamo o moških in ženskah, o samskosti in o družbenih trendih na teh področjih. Ne vemo, kam nas bo pripeljal razvoj tehnologije in družbe. Ob vsem znanju, lažjem življenju, dobrih obetih za prihodnost (sploh če pogledamo razvoj družbe v zadnjih petdesetih letih), se zdi, da se družba, odnosi, razmerja med spoloma … zelo hitro spreminjajo. Kot da ne bi več dohajali razvoja. Tako čudno se sliši, vendar moramo jasno zapisati, da če se ne bo nekaj spremenilo, bomo sami sebe izumrli. Mislimo na dramatičen upad rodnosti v Zahodnem svetu. Boljše kot živimo, manj nas je. Namenimo nekaj vrstic temu pojavu.

Lahko se vprašamo: Kaj se je zgodilo s sodobnim človekom, da se tako pogosto odloča, da otrok ne bo imel? Zahodni človek ni manj ploden; ne govorimo o posameznikih, ki otrok ne morejo imeti, ali o tistih, ki imajo za svojo odločitev globoke osebne razloge. Prvič v zgodovini je kulturno sposoben svoj biološki nadaljevalni nagon razglasiti za nepotrebnega, motečega ali celo nesmiselnega. Zakaj?

Ker vemo, da obstaja (skriti) kolektivni spomin, si morda današnji mladi rečejo: »Ne bom trpel lakote, revščine, pretežko je življenje z velikim številom otrok, ne bom tvegala svojega življenja na porodu, ne bom podredila svojega življenja samo otrokom …« Morda je to zelo star spomin, ki se ga niti ne zavedamo. Dejstvo je, da je bilo rojevanje v preteklosti življenjsko nevarno za dojenčka in za porodnico, hrane ni bilo v izobilju in zelo pogosto je življenje potekalo le kot boj za preživetje in nasledstvo. Drugi pomislek mladih je lahko, da preprosto želijo uživati v življenju: »Otrok bi mi vzel svobodo, ne želim odgovornosti, življenje z otroki je predrago, ne vidim smisla, moja kariera, mir, potovanja, telo ali odnos so mi pomembnejši.« In tretji mogoč razlog: zakaj bi rojevali v ta ponoreli svet: »Delovnik se podaljšuje, otroka bom videl le uro na dan, hitrost služb in skrb za otroka ne gresta skupaj, to je veliko denarja …«

Ali lahko mladimi očitamo, da ne razmišljajo prav? Bolj prav bi bilo, da očitamo družbi, kam vstran je porinila vlogo materinstva in očetovstva! Kako to, da otroci niso več samoumevna vrednota? Kaj pa če otroci rečejo: »Ne bomo se rojevali v svet, kjer nismo zaželeni?« »Naj imajo svoje ekrane, avtomobile in potovanja!«

Starejši se pa upravičeno lahko sprašujemo: »Kako to, da nam mladim ni uspelo posredovati veselja do življenja, do otrok? Ali so pozabili, kako smo se z njimi ukvarjali, smejali, igrali, bivali – to nam je bilo v veliko veselje? Kako, da se to veselje ni preneslo naprej? Kje smo zgrešili – družba ali starši?« Sedaj opazujemo starost, ki je tu ali prihaja. Kakšen bo svet brez otrok?