Roman, ki je nastajal skozi hudo bolečino

Kamnik – »Pridite vsi, ki radi potujete na zvezde.« Tako je Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik povabila na pogovorni večer, predstavitev knjige Do Lune in naprej avtorja Milana Mandeljca. Diplomant angleških in ruskih študij, pedagog, profesor angleškega jezika na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik, slovenski učitelj leta 2025, eden najbolj odmevnih učiteljskih glasov, pisatelj in tudi pesnik, se je pogovarjal s slovenistko, prav tako slovensko učiteljico leta (2026) Mojco Volkar Trobevšek. Bil je iskren, čustven, solz in smeha poln večer, kakršen je tudi roman, ki mu je bil posvečen.

Resne teme pod fantazijsko zgodbo

Do Lune in naprej je zgodba o najstniku Eriku, prvem otroku, ki skupaj s staršema odpotuje na Luno. Medtem ko raziskuje Lunin svet, se bralcu odstirajo druge plati Erikovega življenja – bolezen, družinski in prijateljski odnosi, strah, pogum, sanje. Glavni junak Erik boleha za redkim rakom, ki prizadene samo mlade. Ker avtor s posebnim občutkom, ravno prav čustveno in ravno prav humorno, pod fantazijsko zgodbo pospravi zelo resne teme, o katerih se ne govori veliko, je roman primeren tudi za odrasle. Način, na katerega bralca spretno vodi skozenj, ne da slutiti, da je to njegov prvenec. Pri Založbi Miš so ga uvrstili v zbirko Zorenja (problemski mladinski romani za najstnike), kar si avtor šteje v posebno čast. Knjiga je podprta tudi s strani Javne agencije za knjigo.

Poklon vsem staršem

Roman Do Lune in naprej je nastajal celo desetletje, kot je povedal avtor, skozi obdobje hude bolečine, ko se je najprej za življenje kot dojenčica borila njegova starejša hči, nato pa še mlajša. Z ženo sta ogromna časa preživela na neonatalnem oddelku in videla različne zgodbe. »To je na nek način tudi knjiga o tem, kako se starš boji. V trenutku, ko si starš, dobiš najlepšo in najbolj strašljivo vlogo na svetu. Ta knjiga je poklon vsem staršem,« pravi Milan Mandeljc.

V procesu nastajanja se je zvrstilo veliko različic knjige, in čeprav je s strani bralcev odziv lep, avtor sam ni povsem zadovoljen. »Jaz vsakemu rečem, prvih petdeset strani zdržite, potem se pa začne,« pove v svojem slogu. Knjiga vseskozi plasti in bralcu odpira vprašanja dvojnega pomena. Ravno zato je to roman, ki morda potrebuje več kot eno branje. Kot je povedala voditeljica pogovora Mojca Volkar Trobevšek: »Milan ni pisatelj na prvo žogo in tudi ta roman ni napisan na prvo žogo. Vedno se v tej zelo dobro zasnovani zgodbi skriva še nek drug pomen, vedno plasti, vedno so še neki pomeni, ki jih prepoznaš mogoče ob drugem branju, včasih šele ob tretjem. To je ena kvaliteta, to je znak, da gre za dobro literaturo.«