Sam nisi nič, skupaj smo vse

Pred vrati je evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih, ki bo potekalo v Kamniku. Predsednik organizacijskega odbora je Kamničan Dušan Papež, ob njem aktivno vlogo igra tudi njegova žena Mira, kliče jo Miri. Z njima se srečamo na sedežu družinskega podjetja v Kamniku, v naselju Podjelše, od koder se raztezajo čudoviti pogledi na Veliko planino. »Moja muza, najlepši kraj na svetu,« pravi Dušan za planino, ki bo čez nekaj tednov gostila najboljše gorske in trail tekače. »Samo mirni moramo ostati, pa bo. Nič me ne skrbi, jaz sem tak, da ko pride do problema, ga rešujem, to je moja mantra skozi življenje. Sem človek akcije, preveč govorjenja ne maram, tarnanja pa tudi ne,« odgovori na vprašanje, kako potekajo priprave na ta veliki dogodek, ki ga, kot poudari, ne bi bilo brez pozitivne energije in dobrega sodelovanja z Atletsko zvezo Slovenije, Občino Kamnik in številnimi prostovoljci. Več kot tristo jih bo pomagalo pri izvedbi prvenstva, od tega – to Dušan pove s posebnim ponosom – jih je več kot devetdeset odstotkov iz kamniške občine. In prav z vsemi imata zakonca Papež osebni stik, vse poznata. Številni so nekdanji Mirini učenci iz bližnje osnovne šole (še danes jo kličejo učiteljica), drugi so z njima že od leta 1996, ko sta prvič organizirala Tek na Grintovec. Vse od takrat povezujeta kamniško in širšo skupnost v športnem duhu. In čeprav je šport trdno povezan z rezultati, je zanju pomembnejše marsikaj drugega. Naj gre za družino, podjetje ali gorskotekaški klub. »Na prvem mestu sta vedno človečnost in srčnost.« Znana sta po tem, da redko odrečeta pomoč sočloveku. »Pomagati človeku v stiski, to imava oba z Miri v sebi. Ko kdo pride po pomoč, se samo spogledava in sva že dogovorjena,« pravi Dušan.

Vse se je začelo s šalo …

Mira in Dušan Papež si pred več kot štirimi desetletji, ko se je on preselil k njej v Podjelše in sta si začela ustvarjati družino ter družinsko avtoličarsko in avtokleparsko podjetje, nista predstavljala, da bo šport tako pomemben del njunega življenja. Dušan je bil od nekdaj povezan z njim, Mira niti ne. Sta pa oba imela rada hribe. Pa je nekoč eden izmed njunih zaposlenih, ki je bil tudi alpinist, prosil svojega šefa za daljši neplačan dopust. Da bi šel plezat. Dušan se najprej ni dal, a na koncu je vendarle popustil in se včasih tudi sam pridružil pripravam na odpravo. Bil v dobri kondiciji, a ko je videl, kako so fantje ubirali pot na Grintovec, je v šali dejal, da bo prvemu, ki priteče na vrh, podaril tisoč nemških mark. Rečeno – storjeno. Že prihodnje leto so izvedli prvi Tek na Grintovec, sledilo jih je še 19. Za potrebe organizacije so leta 2001 ustanovili Klub gorskih tekačev Papež, ki danes velja za zbirališče gorskotekaških upov in združuje ogromno mladih, ki manjše in večje hribe doma in zunaj domače občine osvajajo v prepoznavnih rumenih dresih. Tako Miro kot Dušana najbolj veseli, ko vidita, da mladi sprejmejo šport kot način življenja (ne glede na rezultate) in to prenašajo naprej na svoje otroke.

Športna volja tudi pri premagovanju bolezni

Tako se je začela športna zgodba Papeževih, ki je k sodelovanju posrkala celo družino – poleg Mire in Dušana še hčerki Špelo in Nino s soprogoma ter vnuke Laro, Nika, Lio in Tima. Včasih celo preveč. »Iz samega kluba se je zgodba začela hitro nadgrajevati, prišle so organizacije različnih prvenstev v gorskih tekih, svetovnega leta 2010 in evropskega sedem let kasneje, vmes se je teklo na Grintovec, sami smo imeli podjetje, potem je udarila še bolezen. Večkrat sem rekla, da je dovolj, da je treba ustaviti konje. Kot družina smo bili na trenutke preveč vpeti, ampak prav vedno smo znali stopiti skupaj in se podpirati,« pripoveduje Mira. O družini oba pripovedujeta izjemno čustveno, zelo so povezani. Zadnje leto je zanje težko. Lanskega maja so izvedeli, da se je Dušanu drugič ponovil rak. Z boleznijo se bori na športen način. »Pri meni osebno iz športa in hribov izhaja moč, da imam voljo, pozitivno energijo, da vidim cilj na drugi strani in da premagam vse ovire, da pridem do njega.«

Če nekaj rečem, to naredim

V trenutkih, ko bi se marsikdo umaknil, se posvetil sebi, Dušan Papež organizira enega večjih športnih dogodkov pri nas. Na vprašanje, kako zmore vse to, kar mu je življenje v zadnjem obdobju naložilo, odgovori preprosto: »Tak človek sem. Če nekaj rečem, to naredim. Rad imam sam pri sebi razčiščeno, da nisem nikoli požrl besede.« Kot velikokrat poprej v življenju je tudi tokrat skupnost postavil pred sebe. To terja čas in energijo, a hkrati ga to tudi polni in motivira. »Meni ogromno pomeni, da naša občina, naša dolina zaživi. Da ljudje, ki nas obiščejo, začutijo pozitivno energijo, da vidijo, da smo res odprti, da smo dobri gostitelji, da se domov vračajo z lepimi občutki. In ko vidim vse te prostovoljce, kako se trudijo, kako s srcem pomagajo – ja, to je res za mojo dušo.«

Dušo pa polnijo tudi številne zgodbe, ki so se nabrale v vseh teh letih. Od začetkov, ko je Mira za prve teke na Grintovec iz rjuh sama šivala štartne številke in sta tekmovalcem na vrh Grintovca nosila odeje, da se ne bi prehladili, do zgodb predanih prostovoljcev, ki so za pomoč pri organizaciji prekinili tudi dopust. »Nekdo je celo prestavil poroko, da nam je pomagal. O, kako drži, da sam nisi nič, skupaj smo pa vse in vse zmoremo! Ogromno je pozitivnih zgodb, ki te motivirajo, da vztrajaš dalje,« pravi Mira, ki jih je nekaj tudi že zapisala in morda nekoč najdejo pot v knjigo. Nekoč. Najprej bo treba spraviti pod streho evropsko prvenstvo. In ko bo to mimo, se bosta Mira in Dušan Papež usedla v svoj avtodom in se čisto zase, po upokojensko, brez urnikov in organizacije odpeljala na kakšen potep.