Skoraj kot mož in žena

Ana, podobno kot mnogi iz družin brez finančnih težav, ni niti pomislila, da obstajajo tudi takšni vrstniki, ki se morajo ponižno priklanjati, da sploh lahko pridejo do želenega cilja.

Ana: »Z mojo rdečo katro sva potem naredila marsikakšen ovinek. Nalašč sva izbirala stranske poti, ker se je ves čas bal, da bo srečal kakšnega znanca. V neki gostilni bogu za hrbtom naju je gospodarica vprašala, koliko časa sva poročena. Preden sem doumela, kaj sem slišala, je Jože odgovoril, da še ne dolgo. Bila sem presrečna zaradi njegove neumne laži. Vse je bilo bolj preprosto, ko nama ni bilo treba pojasnjevati, ali sva res mož in žena.

Taborila sva na Kamenjaku, ko sem ga prvič naravnost vprašala, ali je srečen z menoj. Sedela sva na skalah, v naročju pa sem imela vrečko breskev, ki sva jih kupila pri nekem kmetu, ki je prodajal ob cesti. Odgovoril je, da se mi niti sanja ne, kako lepo mu je.

Pozneje, ko sva prišla iz vode, mi je pripovedoval, da ga je mama že od otroštva naprej silila, naj bo duhovnik. Pri petih letih je bil zelo slabokrven, v bolnišnici je bil skoraj tri mesece. Med njegovo boleznijo se je mama zaobljubila, da bo naredila vse, da gre za duhovnika, če ozdravi. V družini so zgodbo tolikokrat ponovili, da se je tudi njemu zdelo, kot da je bilo odločeno že davno pred njim. Za povrh so bili precej revni, saj je bil zaposlen le oče. Bratje in sestra so bili nadpovprečno pametni, a ker ni bilo denarja, nihče razen Jožeta ni študiral. Zaradi pogostih napadov slabe vesti, ki se je ni mogel otresti, so bila najina srečanja bolj redka. Kljub oddaljenosti od 'oči in srca' sem mu bila predana z dušo in telesom. On ali nobeden! Nekoč, ko ga je malo popil, mi je zaupal, da se takrat, ko postane hrepenenje po moji bližini premočno, celo kaznuje, ker me želi tudi na ta način pozabiti. Povedal mi je še, da je kot osnovnošolec sanjal o poklicu veterinarja, saj je imel zelo rad živali, posebno konje. Potem ga je po priprošnji njegove mame domači župnik začel jemati s seboj na obiske k bolnikom. Ob njem se je počutil koristnega, odraslega. Všeč mu je bilo, da so ga ljudje poslušali in mu zaupali.

Tretji in četrti letnik fakultete sta minila, ne da bi se enkrat samkrat videla ali slišala. V tem času sem se zbližala z enim od asistentov. Spominjam se, kakšen obraz je naredil, ko je ugotovil, da nisem več nedolžna. Nekako je pričakoval, da bo siva miška s kmetov v vseh pogledih zadostila njegovim mizoginističnim pričakovanjem. Razšla sva se samo zato, ker me ni nehal spraševati, koliko moških sem imela pred njim in kdo je bil srečnež, s katerim sem se prvič 'dala dol'. Takšnega bedaka, kot je bil on, nobeni ne privoščim, pa je imel kup titul, vključno z doktoratom. Ženska, s katero se je kasneje poročil, se mi še danes smili.

Sprva se absolventskega izleta v Španijo, v Lloret de Mar na Costa Bravi, nisem nameravala udeležiti, a so me prijateljice pregovorile. Takšnega odklopa, kot smo si ga privoščili tam, si verjetno nismo ne prej in ne pozneje. Sredi vseh norosti, ki smo se jih lotili, mi je padlo na pamet, da bi Jožetu napisala kartico. Podpisala sem se kot Viljem iz Baskervilla. To je bil frančiškanski menih, ki je preiskoval skrivnostne smrti v kultnem romanu Ime rože. Napisala sem mu tudi pismo, ki sem ga trikrat prepisala, ker ga nisem hotela ne prositi niti mu groziti. Povedala sem mu samo, da ga imam rada, vendar ne morem vse življenje stati ob vratih in čakati, kdaj bo vstopil. Ni mi odgovoril niti me ni poiskal, ko sem se vrnila domov.

Na njegovo novo mašo nisem šla. Sedela sem v katri pred hišo in nisem vedela, kam naj se odpeljem. Nazadnje sem zavila do jezera, kjer sva nekoč jedla sendviče. Vso pot sem jokala in si govorila, da je zdaj konec. Ni mi šlo v glavo, da je po vsem, kar sva skupaj doživela, si izrekla, vseeno prejel mašniško posvečenje.

Čez nekaj mesecev, ko je že služboval kot kaplan, me je spet poiskal. Videti je bil shujšan in utrujen. O tem, zakaj me je več kot dve leti ignoriral, ni imel pripravljenega nobenega pojasnila. Rekel je, da me na smrt pogreša, da je grozno, ker nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal. V dno srca se mi je zasmilil. V avtu sem še zmeraj hranila lonček z modrimi pikami, iz katerega sva skupaj pila kavo.

Ko ga je zagledal, se mu je obraz omehčal, pokril si ga je z dlanmi in zajokal. Objela sem ga, on pa mi je naslonil glavo na ramo. Tako sva sedela več kot eno uro, ne da bi kar koli rekla. Preden je odšel, je pred menoj padel na kolena in me prosil odpuščanja, ker je takšna reva. V dno srca se mi je zasmilil.

Župnik, pri katerem je služboval, ni bil neumen. Že ko me je v drugo zalotil, ko sem ga pripeljala pred župnišče, je vedel, koliko je ura. Enkrat me je celo prosil nekaj zelo banalnega: 'Reci Jožetu, da mora več spati.' Govoril je z menoj tako domače, da sem za trenutek dobila občutek, kot da ve, kaj preživljava. Opozoril me je tudi, naj drugič uporabim makadamsko pot, ki pripelje do zadnjih vrat, da ljudje ne bodo opravljali.

Sčasoma so mi 'pravila', ki so nama omogočala, da sva se skrivala pred ljudmi, prešla v kri. V stanovanju, ki sem ga kupila s pomočjo staršev, sem že imela telefon, a ga sama nisem nikoli klicala. Če sva na izletu srečala koga znanega – to se je zgodilo samo enkrat – sem postala znanka iz domače vasi. Ko me je spremljal v Zürich, me je v hotelu, kjer sva bivala, predstavil kot sorodnico. Ženska na recepciji je veselo pripomnila, da se ji je zdelo, da je tako, ker imava podobno barvo oči.

Najhuje mi je bilo na poroki nekdanje sošolke. Jože je maševal in mladoporočencema govoril o zvestobi, pogumu in skupnem življenju ...«