Srbski vladarji, 1. del

Oglejmo si srbske vladarje. Na oblasti so bili izmenično potomci dinastij Karađorđević in Obrenović, pač glede na to, kdo je uspešno izvedel državni udar proti komu.

Đorđe Petrović »Karađorđe«, kar pomeni črni Jurij (1768–1817), je izhajal iz revne družine in je bil član srbskega svobodnega korpusa (srpski frajkori, nem. Freicorps), ki ga je ustanovila Habsburška monarhija za boj proti Osmanom med avstrijsko-turško vojno (1787–1791). Korpus je štel približno 5.000 mož, sestavljali pa so ga etnični Srbi – begunci iz Osmanskega cesarstva.

Urila jih je vojska Habsburške monarhije, med letoma 1788 in 1791 so sodelovali pri uporih v Smederevskem sandžaku (znan tudi kot Beograjski pašaluk). V začetku leta 1804 je bil Karađorđe soglasno izvoljen za vodjo v vojni proti dahijem (odpadniški janičarski častniki, ki so se uprli sultanu Mahmudu II. in prevzeli Beograjski pašaluk). Po zmagi je Karađorđe zahteval široko avtonomijo, kar je sultan Selim III. razumel kot željo po samostojnosti in napovedal džihad (sveto vojno) proti upornikom. Vendar je Karađorđe s svojimi možmi brez težav zmagal in okoli leta 1806 so pregnali muslimanske prebivalce iz Beograda, Smedereva in drugih večjih mest. Med rusko-turško vojno je sultan Selim III. upornikom predlagal razširjeno avtonomijo, kar pa je Karađorđe zavrnil. Šele ko se je Rusija znašla v napoleonskih vojnah in so Osmani razveljavili številne koncesije, je moral Karađorđe leta 1813 zbežati. Kljub osmanskim zahtevam jim ga Avstrijci niso izročili, ampak so ga predali Rusom, ki so mu omogočili zatočišče v Besarabiji (danes del Moldavije). Julija 1817 se je na skrivaj vrnil v Srbijo, a so ga že kmalu zastrupili agenti Miloša Obrenovića.

Miloš Teodorović je bil sin Teodora Mihailovića in babe Višnje. Po smrti starejšega polbrata, ki je veljal za velikega revolucionarja in je bil vojvoda Rudnika, si je iz imena polbratovega očeta nadel priimek Obrenović.

Ko je (zdaj že princ) Miloš abdiciral v korist najstarejšega sina Milana (*1819) in je ta po le enem mesecu na prestolu umrl, je krona prešla na drugega sina – Mihaila (*1823). Ta je Srbiji vladal od 8. 7. 1839 do 14. 9. 1842. Eden njegovih knezov, Toma Vučić Perišić, prostozidar in zelo vpliven mož, ga je vrgel s prestola, nakar je slednji prešel na Aleksandra Karađorđevića, najmlajšega sina znamenitega črnega Jurija in Jelene Jovanović. Ko se je konec leta 1839 njegova družina vrnila v Srbijo, je Aleksander postal adjutant princa Miloša. Toma je bil del Karađorđeve osebne straže, ki pa jo je moral zaradi kriminalnih dejanj zapustiti.

Aleksander je bil Karađorđev najmlajši sin, šolal se je v Besarabiji pod patronažo ruskega carja. Leta 1842 je bil izvoljen za princa Srbije – naziv sta priznali Rusija in Turčija. Uvedel je civilno pravo, redno vojsko, izdelavo topov, izboljšal je šole, dal sezidati nove ter zgradil narodno knjižnico in narodni muzej. Leta 1858 so ga s prestola vrgli Obrenovići, moral je oditi v izgnanstvo. Umrl je v ​Temesváru (danes Temišvar v Romuniji), pokopali so ga na Dunaju, leta 1912 pa je njegov tretji sin, poznejši Peter I., dal prenesti njegove posmrtne ostanke v Oplenac v Srbiji.

Prestol je znova zasedel princ Miloš, po njegovi smrti ga je spet prevzel njegov drugi sin, princ Mihail. Ta je veljal za velikega reformatorja in najbolj prosvetljenega vladarja Srbije.