Steno osvojili, vrha (tokrat) ne

Lani novembra se je trojica alpinistov – Kamničana Žiga Oražem in Matej Vrankar (oba člana alpinističnega odseka PD Kamnik) in Rudi Nadlučnik iz Gornjega Grada (Akademski alpinistični odsek) – prvič skupaj podala v steno. Preplezali so znamenito Heckmairjevo smer v severni steni Eigerja. Letos je bil čas za nov izziv. Vodja odprave Žiga Oražem je že dolgo pogledoval proti najvišjemu vrhu Kanadskega skalnega gorovja, proti Mount Robsonu. Preostalih dveh članov ni bilo treba posebej prepričevati in tako so konec septembra poleteli proti Kanadi, s ciljem preplezati mogočno steno Emperor po eni izmed obstoječih smeri ali v območju dobrih razmer in se povzpeti na vrh Mount Robsona (3954 m n. m.).

Izkoristili vremensko okno

»Robson je en tak osamelec, okrog ni nobenega visokega hriba, in ker je tako visok, sam dela svoje vreme,« nam pove Matej Vrankar. Ugodno vremensko okno jim je gora namenila le nekaj dni po prihodu v Kanado in dobro so ga izkoristili. Stena Emperor je precej odročna, do nje je trojica hodila 25 kilometrov iz mesteca Valemount, nato so pod njo prespali in se zgodaj zjutraj podali vanjo. Vedeli so, da bo obdobje lepega vremena trajalo zgolj en dan in da morajo pohiteti. Res je bil dan brez oblačka. »Malo pred šesto smo bili že v prvih raztežajih. Ker sta bila led in sneg v direktnem vstopu v smer odstopljena, smo morali narediti obvoz. Po prvih treh raztežajih smo simultano nadaljevali naravnost navzgor proti veliki grapi. Sneg je bil ponekod odličen za vzpenjanje, drugje smo se ugrezali do kolen, tam, kjer je bilo zelo pokonci, pa nas je razveselil škripavec. V Housovi prečnici je bil sneg suh, skalne razpoke so bile napihane in sneg nam je bil v napoto. A po dveh raztežajih smo bili čez in že sopli naprej, gor po snežišču proti strmemu nadaljevanju plezanja,« je razmere za Planinsko zvezo Slovenije opisal vodja odprave.

Od leve proti desni: Žiga Oražem, Matej Vrankar in Rudi Nadlučnik / Foto: arhiv Mateja Vrankarja

Jutro in grenko spoznanje

Po dvanajstih urah so utrujeni po smeri Infinite Patience (v prevodu: neskončna potrpežljivost) dosegli greben Emperor. Tam jih je pričakal orkanski veter, hkrati pa je sončni zahod poskrbel za enega najlepših prizorov. Ponoči se je vreme še poslabšalo, začelo je snežiti, veter jih je v šotoru kar premetaval. Jutro je prineslo še meglo in takrat so fantje spoznali, da jim tokrat vrh ne bo dosegljiv. V izjemno slabih vremenskih razmerah in z malce grenkega priokusa so začeli sestopati. »Naš cilj je bil vrh, a glede na vremenske razmere je bila tudi stena več kot zadosti,« danes razmišlja Matej Vrankar. Vrh Robsona je bil še naslednje tri dni zavit v debel oblak.

Veliko steno Emperor so doživeli in jo osvojili, trojici pa je v Kanadi preostalo še precej časa, ki so ga izkoristili za športno plezanje in suho orodjarjenje. Odločili so se za poskus na Mount Andromedo in smer Andromeda Strain, pa so jim vremenski pogoji vzpon preprečili. Rudi Nadlučnik se je odpravil še na samostojni vzpon na Mount Fay, kjer je uspešno dosegel vrh po dveh različnih smereh. »Ta solo vzpon in avantura nasploh sta mi prinesla veliko zadovoljstva,« pravi Rudi, preostala dva pa dodata, da so na odpravi pridobili nove izkušnje in veliko motivacije za naprej. Takole vtise strne vodja odprave: »Najpomembnejše je, da smo se z Rudijem in Matejem odlično razumeli. Lahko rečem, da se veselim vrnitve v Kanadsko skalno gorovje.«

Sončnemu vremenu je sledil popoln preobrat. / Foto: arhiv Mateja Vrankarja