Lepota igre je, da je vsakič drugače

Letos je zares vaše leto, se strinjate?

Se nekako strinjam. Zvezde so se letos lepo poklopile. Tu je še tretja nagrada, ki sem jo lani dobila za sinhronizacijo animiranega filma, in sem res vesela, da sem bila opažena na vseh treh področjih, na katerih delujem. Še najbolj pri srcu pa mi je nagrada julija, saj mi je gledališče od vsega najljubše in tudi najbližje. Tu največ delujem, gledališče je moje življenje, medtem ko televizijske serije pridejo in gredo. Julija je hkrati nagrada strokovne žirije in občinstva, kar še dodatno povečuje njen pomen.

To jesen ste imeli kar precej gneče s promocijskimi nastopi za serijo v več televizijskih oddajah, sledili so številni intervjuji ... V gledališču je tovrstne pozornosti manj, mar ne?

Na to prepoznavnost se tako v poklicu kot siceršnjem življenju nikoli nisem preveč naslanjala. Ta mi sicer ni v breme, a tudi ne hlepim po njej. Ta pozornost pride v času serije na televiziji in z njenim prenehanjem tudi izgine. Mislim, da je prav tako, saj sem zelo rada v svojem vsakdanjem življenju. Ko grem v trgovino ali na sprehod, sem rada neznanka.

Doma spremljate serijo Ta­k­šno je življenje?

Spremljam. Ogledala sem si tudi celotno prvo sezono. Vmes sem bila nekaj časa odsotna in sem zamudila nekaj delov, pa sem jih potem pogledala za nazaj v enem kosu.

Kako sebe vidite na filmu, še posebno vsak konec tedna v ta čas aktualni nadaljevanki?

Seveda potrebujem nekaj časa, da se privadim gledati samo sebe kot človeka v neki zgodbi in predvsem kako delujem v njej. Nikoli se recimo ne gledam na posnetkih na samih snemanjih, ker bi potem zelo hitro začela dvomiti o sebi in se popravljati pri kakšnih stvareh, ki mi kot Vesni niso všeč. Seveda pa nismo vsi igralci zraven na vseh snemanjih in me zanima, kako se v nadaljevanki prepletajo druge zgodbe. Najbrž nadaljevanko gledam podobno kot vsi drugi ljudje.

Pojdiva v gledališče. Zdi se, da ste v liku Maureen v predstavi Lepotna kraljica Leenana po dolgem času spet dobili močno vlogo, v kateri ste lahko izstopali, kar ne nazadnje dokazuje tudi nagrada julija?

Definitivno je bila to po kar nekaj letih priložnost, da sem lahko delala predvsem na besedilu, ki je izrazito igralsko. Srečna okoliščina je bila tudi, da je predstavo na oder postavljal režiser, ki igralce ceni, zna delati z nami in iz besedila ni hotel narediti ničesar več, kar to besedilo pravzaprav je. To danes ni tako samoumevno, saj se običajno trudi iz nekih besedil narediti večja, kot ta so. Besedilo irskega dramatika Martina McDonagha je odlično. Že dolgo nisem imela priložnosti delati nečesa, kar ni komično, kar je krvavo zares, z zelo težko temo in likom, ki pritiče mojim letom. Priložnosti sem bila izjemno vesela.

Kaj menite, da je tisto, kar poleg besedila omogoča igralski presežek: vaš angažma, režiserjev pristop, same značilnosti lika, ki ga igrate?

Vse našteto. Naj najprej poudarim, da smo v ekipi štirje super igralci (še Vesna Jevnikar, Borut Veselko in Miha Rodman), ki smo ob študiju predstave zares uživali v umirjenem in sproščenem vzdušju. Naše delo je temeljilo na popolnem zaupanju med nami, do režiserja Luke Marcena in obratno. Vse v predstavi se je nekako poklopilo, od glasbe, scenografije do kostumov in celotne vizualne podobe, kar zgodbo naredi filmsko. Prav je, da je besedilo ostalo tam, kjer je bilo napisano, in se ni prenašalo v Slovenijo. Morebitne vzporednice gledalci tako lahko potegnejo sami.

Luka je mlad režiser in vesela sem, da je imel zaupanje vame, saj je znal upoštevati tudi moje predloge, podkrepljene z izkušnjami, ki jih imam. Hkrati pa ne maram, da mladi mislijo, da ne smejo ničesar reči in nas morajo pustiti same. Igralci seveda nismo vsevedneži in želimo pomoči, da nas nekdo vidi, obrne, premakne, na odru postavi drugam ... Ne maram projektov, v katerih ob prvi stvari, ki jo naredim ali spregovorim, režiser že reče: »Ja, to je v redu.«

Seveda štejejo tudi dobri liki in izvrstno napisano besedilo. To poleg težke teme vendarle prinaša tudi nek bizaren humor, ki ne da sprosti, ampak naredi zgodbo življenjsko. V življenju ni vse čisto črno ali čisto belo, ampak se pogosto izkaže tudi nekaj sivine. Tudi v najbolj tragičnih trenutkih je lahko odvod prav humor.

Režiser Jaša Jamnik je nekoč dejal, da je v gledališču vsaka predstava, vsaka ponovitev drugačna, za razliko od filma, kjer vedno gledamo enak posnetek. Kako je sicer z igralsko rutino v ponovitvah predstav?

V tem, da je vsakič drugače, je pravzaprav lepota igre. Še najbolj je to opazno pri komedijah. Vse zastonj, vse zastonj smo igrali vsaj sedemdesetkrat, vedno korektno, a tudi zelo različno. Spomnim se, ko smo prišli v Kulturni dom v Tržič, kjer sicer redko igramo, in res nismo vedeli, kako bo. Takega smeha, kot je bilo v občinstvi v Tržiču, še nismo doživeli. Odziv občinstva nas je ponesel in nam je resnično dal zalet, tako da smo se na trenutke morali malo »zabremzati«, da nismo pretiravali, saj smo vedeli, da bo vse, kar bomo naredili, v dvorani padlo na plodna tla.

Včasih smo recimo na premierah veliko bolj zadržani in še obremenjeni od študija predstave kot pa pri peti ali deseti ponovitvi. Predstave včasih potrebujejo svoj čas tudi za nas igralce. Če nam predstava dobro uspe, se vedno trudimo ohraniti to dobro vzdušje tudi v vsaki ponovitvi.

In ko je bil ravno omenjen film – čeprav izven konteksta, to vendarle moram povedati –, sem zelo žalostna, da v Kranju nimamo kina, v katerem bi se predvajali predvsem kvalitetni in art filmi. Za dobre filme se moramo vedno odpeljati v Ljubljano ali pa v Radovljico, Škofjo Loko ali Domžale. V teh nekaj letih, kolikor smo ga imeli v Kranju, sem bila reden gost, zdaj ga žal ni več.

Vesna Slapar je aktualna dobitnica nagrade julija. / Foto: Primož Pičulin

V ansamblu Prešernovega gledališča vas je le devet igralk in igralcev. Skoraj bi lahko rekli, da se vsaj dvakrat na sezono znajdete v isti predstavi. Mislim, da se kar dobro razumete, mar ne?

Zelo se poznamo med seboj in ravno zato lahko rečem, da se dobro razumemo. Vemo, kaj komu ustreza in kaj ne, zato se znamo prilagajati, kot je to v vsaki večji družini. Vemo, kaj in kako koga boli, in tja preprosto ne drezamo.

Pozitivno je tudi to, da se nobeden od nas kot igralec ne čuti neizpolnjenega. Enkrat dobi priložnost eden, drugič drugi in se pri tem tudi podpiramo med seboj. Nismo ljubosumni eden na drugega, kar je zelo pomembno. Tudi ni nekih skupin znotraj gledališča, za to smo najbrž premajhni. (smeh) Naj dodam, da to ne velja samo za igralski ansambel, ampak za celotno ekipo Prešernovega gledališča.

Seveda pa so dobrodošle tudi koprodukcije z drugimi gledališči, kjer se naš ansambel malo prevetri, medse sprejmemo druge igralske kolegice in kolege, kar je super tako za nas kot najbrž tudi za gledalce.

Opažam, da pri igralcih velja: starejši ste – boljši ste. Po dvajsetih, tridesetih letih izkušenj kot da dobivate nov zagon?

Zelo osvobajajoče je, potem ko od samega sebe nimaš več toliko pričakovanj kot v mlajših letih. To te naredi boljšega, deluješ bolj sproščeno. Rečeš si: če bo šlo, bo šlo, sicer pa naslednjič. Pri tem dobro veš, da bo ta »naslednjič« zagotovo prišel. Hkrati pa še nismo tam, da bi lovili zadnjo priložnost pred upokojitvijo. Mogoče prav zato naš, morda nekoliko starejši ansambel deluje zelo sproščeno in smo vedno boljši, kot pravite.

V zaključku letošnje sezone vas čaka, kot je najavljeno, psihološki triler Osa. Dve nekdanji sošolki se srečata po mnogo letih ... Tudi v predstavi bosta igrali dve sošolki z akademije in dolgoletni soigralki, dve Vesni, poleg vas še Vesna Pernarčič. Se veselite?

Zelo sem vesela, ne le jaz, obe komaj čakava, da začneva študij predstave. Ko nama je bila predstavljena možnost, da bi sami delali predstavo, sva si želeli resnega besedila, ne komedije. V svojih karierah sva odigrali že veliko komedij, veva, da sva v njih dobri, zato sva si tokrat želeli drugačnega izziva. Osa je odlično, zelo igralsko besedilo in z nama bo delal mlad režiser, ki bo zagotovo prinesel s seboj neko svežino in nov pogled.

Že veste, kdo bo zmagal na županskih volitvah?

Če mislite na Veliko vas, seveda vem, vi pa boste izvedeli v prihodnjih delih nadaljevanke. Če pa me kot Kranjčanko sprašujete za Kranj, pa upam, da zmaga tisti, ki mu ni vseeno za Prešernovo gledališče.