Strah med nama

Ta strah se zelo prefinjeno priklati v naše intimne odnose. Izraz intimni odnosi je v tem primeru: fant – dekle, mož – ​žena, parter – partnerica. To so najbolj intenzivni, globoki, vsakdanji odnosi. V njih vsak dan živimo. Omenjeni strah se predvsem ne nanaša na spolnost. Je precej več pomenski. Včasih je že tako dolgo med nama, da sva se nanj kar privadila. Morda celo misliva, da je to sestavni del skupnega bivanja. Želimo poudariti, da to ni del normalnega intimnega odnosa, čeprav je zelo pogost. Ta strah deluje zelo nelogično. Sodeluje s hrepenenjem po ljubljeni osebi. Govorimo o zelo globokem notranjem konfliktu. Po eni strani mož/žena močno hrepeni po ljubljenosti, hotenosti, zaželenosti in povezanosti. Hkrati (da istočasno) pa ga je strah te povezanosti. Zato se nehote in nezavedno celo izmika ljubečemu odnosu. Izmikanje, odmikanje, odrivanje, molk, ignoranca, jeza – vse to se okrepi, ko se bližina poveča, ko si prideva preblizu. Popolnoma nelogično, kajne. Pa vendar iz svoje klinične prakse lahko zagotovim, da je strah pred intimnostjo (strah pred bližino) zelo pogost ples med dvema, ki se imata rada. Zato na terapijah najprej razstavimo ta ples na dva plesalca, njen/njegov strah in obojestransko hrepenenje. Zakaj se ta strah pravzaprav pojavi? Strah se nas je približati, ker zavrnitev vedno zaboli. In potem smo pogosto v konfliktu: želim si bližine, strah me je se približati, ker je bolečina na pretekle zavrnitve še sveža. Nekaj časa zavestno ali nezavedno (zaradi strahu) vzdržujem varno razdaljo, nato nas spet premaga hrepenenje, vendar nas je tega hrepenenja spet strah.

Kako je to lahko videti v vsakdanjem življenju? »Ko sem zdoma, mislim na moža. Premišljujem, kje je in kaj dela. Se sprašujem, ali mi poslal kakšen sms. Sanjam, kako bova skupaj večerjala, se pogovarjala, kako me bo objel in kako se bom stisnila k njemu.« Res pridem domov. Prijetno snidenje, kosilo. Mož se mi zahvali in me želi stisniti k sebi. Takrat nekaj v meni zaščemi, stisne me v pljučih, pojavi se čudna in poznana napetost, najrajši bi ga odrinila. Nočem objema, kriči v meni. Strah me preplavi. Odkorakam stran, mož gleda, kaj mi je, jaz se zjočem, ker ne razumem sebe.

Rešitev. Nujno je v odnosu o tem strahu in o mojih reakcijah nanj spregovoriti. Npr.: »Počakaj sekundo. Imela sva se lepo. Tako kot sem si želela. Prosim, počakaj minutko, da ti razložim. Ko sem zaznala, da me želiš le stisniti, me je začel preplavljati strah. Stiska me v pljučih, spet je tu moja napetost. Samo bodi tu in nič ne ukrepaj.« Mož naj reče: »Tu sem, ob tebi in kar potrebuješ, povej.« V naslednjih minutah bo strah popustil. In hrepenenje drug po drugem bo imelo več prostora. Kaj vse lahko spremeniva, če se za to odločiva!