Tadej je sestavljanka iz milijon koščkov

Komenda – Miha Koncilija je od leta 2020 vodja kolesarske zasedbe Pogi Teama in Pika Teama (v okviru Kolesarskega društva Rog). Njegova vloga se je iz trenerske transformirala v organizacijsko in koordinacijsko. Skrbi za logistiko, stike s sponzorji, opremo ter organizacijo kolesarskih dirk letno za mlajše kategorije v Sloveniji, s čimer postavlja temelje za prihodnost slovenskega kolesarstva.

Začniva kar na koncu – z vročim dogajanjem na Dirki po Franciji. Kakšni so bili vaši občutki ob Tadejevem četrtkovem napadu na Tourmalet?

Tako kot že velikokrat do zdaj sem ostal kar malo brez besed ob tej Tadejevi predstavi. Potihoma sem sicer pričakoval, da je načrt tak, da bodo napadli že na Tourmalet. Videli smo, da je bil Tadej v četrtek spet razred zase. To je bila fantastična predstava za v anale, ki jo bomo pomnili še dolgo.

Tudi Tadej je sam izjavil, da bi to predstavo uvrstil med pet svojih najboljših v karieri.

Ja, se strinjam. Res se je vse poklopilo. Delo celotne ekipe, kot on to vedno poudarja, je bilo fantastično. Vse so naredili tako, kot je bilo treba. Pika na i bi bila morda le to, da bi Isaac Del Toro zdržal še malenkost dlje in da bi skupaj nadaljevala, ampak mislim, da je Tadej praktično v šesti etapi že skoraj rešil Tour oziroma je ogromno naredil na poti do zmage. To je dalo ekipi prepotreben mir za nadaljnje etape.

Je bilo za vas presenečenje, da je napadel tako zgodaj? Dan pred četrtkovo etapo sva se pogovarjala, pa ste menili, da mogoče ne bo šel takoj na vse ali nič.

Nekako sem pričakoval, da se bo naredila selekcija, nisem pa bil povsem prepričan, da bo že tako zgodaj »razgonil« vse tekmece na prafaktorje. Mislil sem, da bo prišlo do cilja nekaj favoritov in se bodo udarili v sprintu za zmago, saj je bila konkurenca blizu. Ampak v kolesarstvu se taktika sproti spreminja. Ko enkrat narediš takšno razliko proti največjim tekmecem, greš pač do konca.

Tadeja poznate že od mladih nog. Njegov borbeni značaj vas verjetno ne preseneča več?

Definitivno ne. Že njegov slog vožnje pove vse – nikoli se ne preda, vedno se bori do zadnjega. To so predstave, ob katerih ti gredo kocine pokonci. Že samo pred televizijskim ekranom ima človek visok pulz in je nervozen, kaj šele v živo. On je eden izmed tistih fantov, ki smo jih »gor spravili« in je s tega vidika za nas, ki ga poznamo od začetka, to seveda še precej bolj čustveno.

Kako ga vidite danes, ko je iz tistega majhnega fanta, pri katerem ste prepoznali talent, zrasel v svetovno kolesarsko superzvezdo?

Jaz te fante še vedno vidim enako kot takrat, ko so bili mlajši. Zame so kot otroci, saj smo ogromno časa preživeli v avtu in skupaj na dirkah. Če pa pogledamo Tadeja: on je ostal popolnoma enak, kot je bil pred desetimi leti, preden je vse skupaj postalo tako zvezdniško. Res je skromen, vedno se zahvali za vsako stvar, ostaja empatičen in pravi prijatelj. Pri zvezdnikih njegovega kova je to prava redkost. Na pravi način zna motivirati ekipo, fantje pa potem pustijo srce na cesti zanj. Ni vrhunski samo fizično, ampak tudi mentalno. Rad rečem, da je Tadej sestavljanka iz milijon koščkov, kjer je prav vsak del tam, kjer mora biti.

Kako se je sploh začela ta kolesarska zgodba s Pogačarji v Komendi? Kako ste ga odkrili?

Z njihovo družino smo bili družinski prijatelji že od njegovega otroštva. Njegova babica me je učila v osnovni šoli v četrtem razredu, njegova mami pa me je učila angleščino. Bolj podrobno pa smo se spoznali, ko sem začel voditi rekreacijo v Komendi. Tadejeva mami je začela hoditi tja, igrali smo odbojko in se družili. Takrat sem bil zelo aktiven po šolah v okviru Kolesarskega društva Rog. Želel sem postaviti sistem dela z mladimi, kar pa je bilo težko, saj kolesarstvo takrat ni bilo tako priljubljeno, starše pa je bilo pogosto strah nevarnosti na cesti. Med obiski šol so Tadejevi starši izrazili željo, da bi starejši brat Tilen začel trenirati. Tilen je bil zelo vztrajen in je na testiranjih pokazal odlične rezultate.

In kdaj se je Tilnu pridružil še Tadej?

Tilen je začel trenirati leta 2007 ali 2008. Kmalu za njim je v klub prišel tudi Tadej. Tilen ga je namreč spodbudil, saj je Tadej takrat treniral še nogomet. V pol leta ali malo več se nam je pridružil še on.

Če ga vi ne bi potegnili zraven, mislite, da bi Tadej sploh pristal v kolesarstvu?

Težko je napovedati, kam bi šla zgodba. Kolesarstvo v Komendi se je takrat z našo aktivnostjo šele dobro začelo razvijati. Morda bi začel kolesariti nekaj let kasneje, morda pa sploh ne. Sem zelo vesel, da sem del te zgodbe. Nima vsak trener privilegija, da soustvarja pot najboljšega kolesarja na svetu.

Kaj pa, če bi ostal pri nogometu in končal v NK Komenda?

(smeh) Velikokrat se pošalimo na ta račun. Ljudje mi pravijo: »Kako smo veseli, da si ga spodbudil h kolesarstvu.« Jaz pa odvrnem: »Saj ne vemo, mogoče bi bil pa danes novi Messi!« Nikoli ne veš, kako bi šla njegova zgodba, ampak dejstvo je, da mu je kolesarstvo pisano na kožo.

Veliko se govori o Tadejevi izjemni fiziološki predispoziciji. Je res takšen fenomen v primerjavi z drugimi?

Same fiziološke predispozicije ne bi izpostavljal kot nečesa, kar bi drastično odstopalo od ostalih vrhunskih kolesarjev. Marsikdo ima morda celo boljše parametre, na primer pri porabi kisika. Tisto, kar Tadeja dela posebnega, sta njegova osredotočenost in sposobnost regeneracije. Biti toliko časa od doma, biti vesel, osredotočen pa me še bolj fascinira kot to, da je fiziološko tako sposoben.

Glavo ima torej res neverjetno dobro »pošlihtano«.

Pri takšnem vrhunskem športu, ob vseh pritiskih in obremenitvah, je mentalni del veliko težji od samega treninga. Vemo, da ima odlične številke tudi Jonas Vingegaard, ampak Tadej ima tisto psihološko stabilnost, motivacijo in veselje do športa, kar ga dviguje nad druge.

Menite, da če ne bo nepredvidenih padcev ali bolezni – je Tour letos njegov?

Če ne bo višje sile, kakšne bolezni, padca, bo zadržal to formo. V položaju, ko braniš rumeno majico s tako močno ekipo, je precej lažje. Tudi z vidika taktike imajo v UAE Team Emirates odlične karte in verjamem, da bo Tadej rumeno majico pripeljal do cilja.

Tudi vi odhajate na Tour. Ga med samo dirko kdaj srečate?

Na Dirki po Franciji se zagotovo ne bomo videli, saj imajo kolesarji preveč natrpan urnik. Med letom pa se, ko pride v Slovenijo, vidimo dvakrat ali trikrat. Povabi nas na kosilo, večerjo, tudi pokliče, povpraša, kako potekajo stvari pri Pogi in Pika Teamu. Res sem mu hvaležen, kako se odziva in pomaga mladim, da se lahko udejstvujejo v športu. Vemo, da je kolesarstvo šport, odvisen od sponzorjev, vemo, da imajo fantje in dekleta v Sloveniji izjemne pogoje, da delamo, kot mislimo, da je prav. Mogoče si v prihodnosti lahko obetamo novega Tadeja Pogačarja.

Tadej je po junijskem neurju pomagal tudi občini Komenda.

Neurje se je zgodilo praktično pred njegovim pragom v Komendi, doniral je sto tisoč evrov. Moramo se zavedati, da če mladi ne razmišljajo o tem, kakšne avte bodo kupili, ampak pomagajo tudi drugim … to je izjemno. In ne samo Tadej, tudi veliko drugih naših športnikov ima to empatijo v sebi.

Kako vi vidite odnos med Tadejem in njegovo zaročenko Urško Žigart?

Njun odnos je res nekaj prisrčnega. Mislim, da ju glede na to, da sta oba kolesarja, pri njunem odnosu žene to, da sta lahko še boljša. Tadej je izjemno osredotočen, Urška pa je ogromno pridobila tudi s tem. To, da gresta skupaj na priprave, da uživata, ko sta skupaj, je zares vredno občudovanja. Zdi se mi, da se dobro zavedata, da je to njuna služba in da je njun odnos s tem neizbežno povezan. Vsekakor pa je to fascinantna zgodba, da dvema tako zelo uspešnima kolesarjema tudi v ljubezenskem življenju vse tako lepo gre. To se mi zdi izjemno lepo.