Tako sama sem bila

Jurka je odraščala v delavskem naselju, ki je raslo kot gobe po dežju v bližini kmetij, ki so še vztrajale ob »socializaciji« podeželja. Njihova hiša je bila obdana z bloki, zgrajenimi na »ruski način«. Oblast jim je nenehno grozila, naj jo podrejo sami, ker jo bodo sicer oni.

»Imela sem lepo otroštvo,« pripoveduje sogovornica. »Čeprav sem bila najmlajša od petih otrok, me niso razvajali. Je pa res, da so mojo pridnost zmeraj 'plačali', tako da sem se že zgodaj naučila, da plačilo sledi le, če ubogam. Ata je bil po poklicu čevljar. Mojster ga je vzel v uk že z dvanajstimi leti. Mama je bila doma iz avstrijske Koroške. Spoznala sta se, ko je prihajala na obisk k sestri v Ljutomer. Po vojni, ko je prišel iz partizanov, se je ata, ki je bil v neki hajki ranjen in je zato postal invalid, zaposlil kot poštar.

Spominjam se kovačije, ki je stala na začetku našega naselja. Tam so kovali konje, ki so jih tja vozili od blizu in daleč. Otroci smo z vso radovednostjo opazovali, kako je kovač pred kovanjem očistil in obrezal kopito, da je s tem zagotovil ravno površino za podkev. Ne vem, ali se bom prav izrazila, kopita je krajšal tudi z nožem ali kleščami na posebnem stojalu, ki se je imenovalo koza. Stiskalo me je od strahu, ko je segreval železo na kovaškem ognjišču, ga oblikoval na nakovalu in obliko šele potem prilagodil kopitu posameznega konja. Zmeraj sem se spraševala, ali takrat, ko kopito pribijejo na konjevo nogo, kaj boli. Največkrat sem bila zadnja, ki je nehala pasti firbec. Pa me je eden od pomočnikov vprašal, ali bi prišla k njim za pomočnico. Oči so se mi kar zasvetile od navdušenja. 'A ne bo poceni,' je nadaljeval hudomušno. 'Pridi pod večer in se bova zmenila,' je še dodal. Res sem prišla. Doma tako in tako ni nihče vodil evidence, kje se potikam. Žal moram reči, da je bilo plačilo zelo boleče in zelo krvavo. Ne le prvič, tudi drugič in tretjič sem precej krvavela. Konec koncev sem bila na pol odrasel otrok pri štirinajstih! Žal so se posledice tega 'vajeništva za poklic kovača' hitro pokazale. Ko sem začela bruhati, še nisem vzbudila mamine pozornosti. Šele sestra, ki je nekoč prišla na obisk, in videla, da sem v obraz bela kot stena, brez volje, da se vlačim po hiši kot megla, je začela vrtati vame z neprijetnimi vprašanji. Brez kančka slabe vesti sem ji razložila, kako sem že večkrat 'plačala', da bi lahko pomagala kovaču. Mislila sem, da jo bo kap, tako se je zgrozila. Potem sta si skočili v lase z mamo, padali so očitki, zakaj nihče ne pazi name, zakaj mi polnijo glavo z neumnostmi o tem, da je treba vsako stvar ustrezno plačati. Sedela sem na kavču, smilila sem se sama sebi, sanjalo pa se mi ni, o čem govorita. Kaj so to spolni odnosi, nisem vedela, kako se zaplodi otrok, pa še manj. Bili smo verna družina, o teh rečeh se pri nas – in tudi po drugih družinah – ni govorilo. Še dobro, da so tekli zadnji dnevi osmega razreda! Ni mi bilo všeč, da so sanje o kovaškem poklicu splavale po vodi! Sestra me je vzela k sebi, da v domači vasi s svojim nosečniškim trebuhom ne bi delala sramote. Fanta, ki me je izrabil, pa so nekoč, ko se je vračal iz gostilne, pričakali v zasedi in ga pošteno pretepli. Komaj je ostal živ.

Imela sem štirinajst let in sedem mesecev, ko sem rodila sina. 'Kar pri meni ga pusti, ti pa pojdi, kamor hočeš,' mi je rekla sestra. Bila sem ravno prav otročja, da sem jo ubogala. Za povrh so bili spomini na porod še zelo živi. Ob misli, da bi morala še kdaj doživeti kaj podobnega, me je streslo po vsem telesu.

Domov sem se vrnila novembra 1959, malo za tem, ko je v Ameriki umrl škof Rožman. Rodil se je v istem kraju (Dolinčiče) kot moja mama, zato se tega dogodka tako dobro spomnim, saj smo veliko molili za njegovo dušo. Kar je bilo po eni strani dobro, saj se domači niso imeli časa ukvarjati z menoj.

Na začetku, ko sem se vrnila domov, so me prijateljice še obiskovale, potem pa so odnehale. Rekle so, da sem postala čudaška. Nikomur, niti njim, nisem povedala, kaj se mi je zgodilo. V duši sem bila čisto otopela. Vedela sem, da sem rodila otroka, a sem si govorila, da se mi je to sanjalo, da ni bilo res. Kadar je prišla sestra na obisk z mojim sinom, mi ni dovolila, da bi ga vzela v naročje. Včasih me je zavrnitev bolela, včasih me ni. Nihče pa se o tem z menoj ni hotel pogovarjati. Vse, kar so mi rekli, je bilo, da sem storila strašen greh, ki mi ga Bog ne bo nikoli odpustil.

Ves čas sem morala trdo delati. Prišlo je leto 1960, ko mi je mama rekla, da bom šla v šolo k nunam v Maribor. Ubogljivo sem prikimala in pospravila svoje stvari v kovček. Na pot me je pospremil brat. Vlak je do Maribora vozil skoraj dve uri. Tik preden sva izstopila, se je moj zeleni kovček, ki mi ga je kupila botra, odprl in vse, kar je bilo v njem, je padlo na tla. O, kako me je bilo sram, saj so se vsi, ki so sedeli v vagonu, smejali moji nerodnosti.

Pri nunah je bilo zelo čisto, tiho, dišalo je po vosku in milu. Vse je bilo drugače kot doma. V kuhinji smo se učile kuhati. Pa ne golaža, zelja in repe, ki smo jih kuhali doma, ampak bolj finih jedi. Naučila sem se peči slaščice. Že po enem letu smo imele gojenke kuharijo v malem prstu! Dekleta, šest nas je bilo, smo se tudi učila postiljati postelje z vojaško natančnostjo, likati s težkimi železnimi likalniki, šivati prtičke z drobnim križcem. Vsak dan smo molile in imele enourni 'duhovni pouk', kjer so nam govorile o svetnikih, pa tudi o tem, kako naj bo ženska skromna, poslušna in čista ...«

(Se nadaljuje)