Ursula K. Le Guin, Teorija o fikciji kot vreči, prevod Barbara Skubic, Založba ZRC, Ljubljana, 2026, 40 stran / Foto:

Ursula K. Le Guin, Teorija o fikciji kot vreči, prevod Barbara Skubic, Založba ZRC, Ljubljana, 2026, 40 stran

Teorija o fikciji kot vreči

»V zmernih in tropskih regijah, kjer smo se, tako se zdi, človečnjaki razvili v ljudi, se je naša vrsta prehranjevala pretežno z zelenjavo. Od petinšestdeset do osemdeset odstotkov tega, kar so v paleolitiku, neolitiku in prazgodovini na teh področjih pojedla človeška bitja, je bilo nabranega; samo v ekstremnih pogojih Arktike je bilo osnovno živilo meso. Stene jam in naše misli so polne veličastnih lovcev na mamute, a dejansko smo zato, da smo ostali živi in debeli, nabirali semena, korenine, poganjke, vršičke, liste, oreške, jagodičevje, sadje in zrnje; da bi povečali vnos beljakovin, smo jim dodali žužke in mehkužce, v mreže ali zanke ujeli ptice, ribe, podgane, zajce in druge zverinice brez čekanov. In sploh se nam ni bilo treba preveč truditi – niti približno toliko, kot so garali kmetje, ki so se udinjali na poljih drugih, ko je bilo enkrat iznajdeno poljedelstvo, in precej manj od mezdnih delavcev od iznajdbe civilizacije naprej. Povprečen prazgodovinski osebek je lahko prijetno živel od približno petnajstih ur dela na teden. Po petnajstih urah za preživetje je ostajalo veliko časa za druge stvari. Toliko, da so se morda tisti nemirni, ki pri sebi niso imeli dojenčka, da bi jim popestril življenje, ki niso bili vešči izdelovanja stvari, kuhanja ali petja ali pa niso imeli premišljevati česa zelo zanimivega, odločili, da bodo smuknili ven in šli lovit mamuta. Ti izurjeni lovci so se nato vrnili otovorjeni z mesom, okli in zgodbo. In pri tem ni bilo pomembno meso. Pomembna je bila zgodba. Težko je povedati napeto zgodbo o tem, kako sem spravila iz luščine divji oves, pa še enega in potem še enega in še enega in še enega, kako sem se popraskala tam, kjer so me pogrizle mušice, kako je Ul rekel nekaj smešnega, kako smo šli do potoka, malo popili in nekaj časa gledali pupke in potem našli še eno zaplato ovsa ... Ne, neprimerljivo je, ne more tekmovati s tem, kako sem svoje kopje zarinila globoko v gigantski kosmat bok, medtem ko se je Ub, nabit na gromozanski okel, kriče zvijal, naokrog so brizgali škrlatni hudourniki krvi, Buba pa je v mezgo speštal mamut, ki se je zvrnil nanj, ko sem mu svojo nezgrešljivo puščico poslala skozi oko naravnost v možgane.« (str. 27–28)

Avtorica si je prispodobo o fikciji kot vreči izposodila pri antropologinji Elizabeth Fisher, »ki je za prvo kulturno napravo vzela malho, predmet, kamor lahko shranimo hrano za jutri, dragocenosti in spominke. V tem kontekstu je kot začetek kulture, umetnosti pripovedovanja, spomina ipd. predstavljena malha – in ne kopja vihteči bojevniki in ubijalci.« Spet ena feministična, a zelo verjetna razlaga.

Ursula K. Le Guin, Teorija o fikciji kot vreči, prevod Barbara Skubic, Založba ZRC, Ljubljana, 2026, 40 stran / Foto:

Ursula K. Le Guin, Teorija o fikciji kot vreči, prevod Barbara Skubic, Založba ZRC, Ljubljana, 2026, 40 stran