Bojan Regvar s škotskim ovčarjem Arijem in Maja Grahovac z nemškim bokserjem Happyjem. Oba stara 4 leta. Happy ima na nogi protezo, ker je brez ene tačke. / Foto: Andreja Joković

Bojan Regvar s škotskim ovčarjem Arijem in Maja Grahovac z nemškim bokserjem Happyjem / Foto: Andreja Joković

Terapevtski pari za boljše počutje

Ko v prostor vstopi terapevtski pes, se pogosto zgodi nekaj, česar ne doseže nobena vaja ali pogovor. Napetost popusti, obrazi se omehčajo, ljudje se nasmehnejo. Včasih se pojavijo celo solze. Prav na tej posebni vezi med človekom in psom temelji delo društva Tačke pomagačke, ki že skoraj dve desetletji s pomočjo štirinožnih terapevtov pomaga otrokom, starostnikom in ljudem z različnimi zdravstvenimi težavami.

Slovensko prostovoljsko in humanitarno društvo Tačke pomagačke združuje okoli 85 aktivnih članov. Na Gorenjskem deluje enajst terapevtskih parov. Obiskujejo vrtce, šole, bolnišnice, domove za starejše in druge ustanove, kjer s svojo prisotnostjo pomagajo pri rehabilitaciji, krepitvi gibalnih in kognitivnih sposobnosti ter izboljšanju splošnega počutja. Med ustanovami, kjer terapevtski psi v zadnjem letu redno delujejo, je tudi Psihiatrična bolnišnica Begunje. Kot pojasnjuje vodja gorenjske enote društva Bojan Regvar, tam trenutno delujeta dva terapevtska para. O tem, kateri pacienti bodo vključeni v aktivnosti s psom, odločajo strokovni delavci bolnišnice, ki svoje paciente dobro poznajo in terapije prilagajajo njihovim potrebam. Če pacient ne želi stika s psom, ga v to ne silijo.

Društvo v svoje vrste vabi nove vodnike pripravnike in sodelavce kosmatih ušes. Tiste, ki so sposobni sprejeti tako smeh kot solze.

Mirni Happy in živahni Ari

V Begunjah deluje umirjeni nemški bokser Happy z vodnico Majo Grahovac, ki se srečuje predvsem s starejšimi pacienti z demenco, Alzheimerjevo boleznijo ali posledicami možganske kapi. Stik s psom ima lahko pomemben pozitiven učinek, pojasnjujeta Bojan in Maja. Pacienti psa vodijo na povodcu, ga negujejo ali pa z njim izvajajo preproste rehabilitacijske vaje. Za osebe po možganski kapi uporabljajo tudi posebne pasje plaščke z gumbi, sponkami in drugimi elementi, na katerih bolniki vadijo tako imenovani pincetni prijem. Na videz preproste naloge pomagajo pri ponovnem usvajanju osnovnih motoričnih spretnosti. Z mlajšimi pacienti pa dela predvsem Bojanov škotski ovčar Ari. Njegov pristop je bolj dinamičen. Velik del aktivnosti poteka na prostem, na urejenem vrtu bolnišnice. »Moj Ari je izzval solze že pri vsaj desetih terapijah, smeh pa praktično pri vseh,« pravi Bojan. Po njegovih besedah pes pogosto odpre poti do čustev, ki jih ljudje sicer težko izrazijo.

Vsak pes ni terapevtski

Čeprav med terapevtskimi psi najdemo najrazličnejše pasme, od drobnih čivav do velikih malamutov, haskijev in nemških ovčarjev, velikost ni odločilna. Ključni so značaj, umirjenost in sposobnost prilagajanja različnim situacijam. Lastnik in pes morata najprej opraviti osnovno šolanje ter izpit za psa spremljevalca pod okriljem Kinološke zveze Slovenije. Nato sledi še specializirano usposabljanje in preizkus pri društvu Tačke pomagačke. Ocenjujejo predvsem vedenje psa v zahtevnih okoliščinah, njegovo socializiranost, umirjenost ter odzivnost na vodnika. V ustanovah se namreč srečujejo z nepredvidljivimi situacijami, od invalidskih vozičkov in bergel do padcev in nenadnih reakcij pacientov. Zato je varnost vedno na prvem mestu. V društvu imajo vzpostavljen mentorski sistem in redna izobraževanja. Pripravništvo obsega najmanj 25 ur dela z različnimi skupinami uporabnikov, licence vodnikov pa je treba vsaka štiri leta obnoviti. »Ko delaš s psom, hitro vidiš, kam sodi,« pravi Bojan. Nekateri se najbolje znajdejo med otroki, drugi med starostniki ali ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Skupno vsem pa je nekaj: sposobnost, da človeku vsaj za trenutek olajšajo breme bolezni in mu pričarajo nasmeh.