Umetnik ni prisoten, a je vendarle tu

Škofja Loka – Lesorez v sodobni digitalni dobi ni ravno pogosta tehnika, s katero bi ustvarjalci današnjega časa svoja likovna videnja posredovali širši javnosti. A vendarle sem in tja še srečamo koga, ki se je izmojstri v tej zahtevni tehniki. V mislih imamo vizualnega umetnika Oliverja Pilića, ki deluje na področju sodobne grafike, predvsem lesoreza, risbe, instalacije in fotografije. Prihaja iz Kamnika in se tokrat prvič predstavlja v Škofji Loki, seveda v Galeriji Ivana Groharja. Zapisano potrjujejo tudi besede kuratorke razstave, umetnostne zgodovinarke Kristine Ferk: »Navdušujeta njegova ustvarjalna drža in predanost delu, saj grafike in lesorezi zahtevajo ogromno časa, potrpežljivosti in natančnosti pri izdelavi, kar je v tej hipnosti, instantnosti in imperativu storilnosti prava redkost.«

Umetnik ni prisoten

Umetnik se s Škofjo Loko poveže že s svojim osrednjim delom v prvem prostoru, sitotiskom Umetnik ni prisoten, ki je za to razstavo izposojen iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani. Sklicuje se na fotografijo Bojana Breclja, nastalo ob dokumentaciji performansa skupine Irwin. »Pilić pri tem prevzema tako motiv sejalca kot tudi celoten niz podob, ki so se skozi čas zgoščale okoli istega kraja: od fotografije Avgusta Bertholda in Groharjeve impresionistične slike Sejalec do performansa in fotografije, nazadnje pa še do lastne avtorske intervencije. Delo tako ne izhaja iz ene same predloge, temveč iz zgodovine motiva, iz njegovega ponavljanja, prenašanja, preoblikovanja in recepcije, pri čemer se Škofja Loka vzpostavi kot kraj vračanja iste podobe,« zapiše Kristina Ferk.

Z zgodovino motiva se je Pilić spopadel na način, da ga je pravzaprav izbrisal. »To pomeni, da na podobi ni članov Irwina, ni Sejalca in posledično ni umetnika. Kljub povezavi z Groharjem, Bertholdom in hkrati menoj kot avtorjem tega tiska. Istočasno sem uporabil umetno inteligenco, ki mi je pomagala izbrisati skupino Irwin, čeprav pozorno oko lahko opazi, da so sence izbrisanih figur na njivi ostale,« pojasnjuje Oliver Pilić.

Ampak avtor razstavljenih del je vendarle prisoten v lesorezu z naslovom Avtoportret (Maska). »Mojega portreta skorajda ni mogoče razbrati, saj obraz zakriva maska. Tu se navezujem na slikarja Miho Maleša, lahko bi dejal mojega kamniškega someščana, in na njegovo serijo lesorezov iz leta 1924. Vzel sem enega njegovih lesorezov, ga preobrazil v večji format, si ga nastavil pred obraz in se fotografiral. Podoba tako nima identitete, tako kot pri ostalih razstavljenih delih, hkrati pa se na ta način s svojimi lesorezi navezujem na Maleša in na njegove lesoreze. Mislim, da se delo lepo vklopi v razstavo, ne glede na to, da ne deluje na prvi pogled in zahteva kompleksnejše branje.«

Sedem grehov

V zadnjem, intimnejšem prostoru galerije umetnik predstavlja serijo grafik Sedem grehov. Tudi tu gre za reinterpretacijo podob iz bakrorezov Andreja Trosta iz sedme knjige Janeza Vajkarda Valvasorja z naslovom Prizorišče človeške smrti v treh delih. Pilić je izbral sedem prizorov, ki ilustrirajo glavne grehe. Na razstavi so na ogled tako grafike kot matrice. Namesto grešnika, ki je kaznovan, je na vsaki podobi bel kvadrat. »Storilca torej ni. Kaj to pomeni? Beli kvadrat je suprematistični simbol, pri čemer se navezujem na Malevičev črni kvadrat,« dodaja Pilić in poudarja, da se serija dobro navezuje na prostor in na aktualni čas v Škofji Loki, kjer so v Velikonočnem času po enajstih letih ponovno uprizarjali znameniti Škofjeloški pasijon. Razstava bo na ogled do 17. maja.