Uporno upanje v prihodnost

»Monografija Uporno upanje v prihodnost. Ivan Cankar: romanopisec in mislec si želi utrditi sloves Cankarja kot odličnega romanopisca in misleca, katerega dela zaradi prodornosti, subverzivnosti in sublimnosti segajo kar v tri stoletja. Aktualnost avtorjevih pripovedi in miselnosti je dokazana v celotni knjigi, sestavljeni iz dveh delov. Medtem ko deset poglavij prvega dela obravnava splošne kategorije Cankarjevega ustvarjanja, se deset poglavij četrtega dela sistematično posveča desetim romanom; vsako poglavje se posveti le enemu romanu, ki ga postavi v kontekst pomembne teme ali izhodišča oziroma osrednjega romanesknega sidrišča. Tako kot prvi del osvetljuje moderno, Cankarjevo poetiko, stereotipnost recepcije, terminološko upravičenost Cankarjevih romanov in njihovo inovativnost, prisotnost pomembnih miselnih prvin in literarne empatije ter filozofske povezave z Nietzschejem, se drugi del ukvarja s posameznimi romani glede na časovno zaporedje njihovega natisa: Tujci, Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Gospa Judit, Križ na gori, Martin Kačur, Nina, Novo življenje, Milan in Milena, Marta. Oba dela monografije izpostavljata Cankarjevo prvenstvo na več ravneh. Ne samo, da se je avtor prvi posvetil vsem trem literarnim zvrstem (liriki, epiki in dramatiki) z enako gorečnostjo in kakovostjo (isto velja za esejistiko) ter uvaja v romane zvrstni sinkretizem, lirizacijo, esejizacijo in scenarizacijo, prvi je tudi uvajal nove romaneskne žanre (simbolistični, generacijski, delavski, satirični, pravljični roman) in otroke kot glavne like v književnosti za odrasle. Prvi (kot moški pisatelj) je uvedel žensko kot prevladujoči glavni lik v romanih in s seksualizacijo mater in otrok izpeljal njihovo demitizacijo, hkrati pa različne nove ideje pregnetel z modernimi filozofskimi pogledi na svet. V ta prvenstva so vključene tudi številne novosti na zgodbeni in pripovedni ravni: demitizacija družine in družbe, drugačna vloga ženske, približevanje androgini podobi, pretočnost in subverzivnost ljubezni, poseben spoj erosa in tanatosa, spolno nadlegovanje žensk in otrok, spolne zlorabe, patologija otroškega dela, izpostavljanje odločilne vloge čustev, provokativna odkritosrčnost, velik delež avtobiografskosti in empatije, harmonično valovanje hipnotičnega ritma ...« (str. 409–410)

Navedeni odlomek je iz povzetka na koncu te knjige. Knjige, »ki razbija stereotipe o Ivanu Cankarju in utemelji njegov sloves naprednega misleca«. Knjiga, s katero je založba počastila 150. obletnico rojstva pisatelja, po katerem se imenuje. Pisatelja, ki ga spet na novo odkrivamo.