Antologija za nočno omarico

Jenkovi dnevi, ki že več kot desetletje v razširjeni podobi z vrhuncem, podelitvijo Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, potekajo v Kranju, so se v torek sklenili v Galeriji Prešernovih nagrajencev s predstavitvijo antologije dosedanjih nagrajencev. Jenkova nagrada se je v štirih desetletjih uveljavila kot ena najpomembnejših nagrad za slovensko poezijo, med prejemniki pa srečamo številna znana imena slovenskega pesniškega obzorja, tako avtorje z obsežnimi pesniškimi opusi kot tiste, ki so presežek dosegli prav z nagrajeno zbirko.

Antologija Jenkovih nagrajenk_cev, kot je njen naslov, ki so jo ob 40-letnici podeljevanja nagrade pripravili ter založili v Društvu slovenskih pisateljev, je hkrati pregled nagrajenih pesniških zbirk in prerez razvoja sodobne slovenske poezije ter poklon njenim ustvarjalcem. Osrednja gostja večera je bila dr. Darja Pavlič, avtorica spremne študije, v kateri se posveča štiridesetletni zgodovini Jenkove nagrade, njenemu pomenu in mestu v slovenskem literarnem prostoru, z njo pa se je pogovarjala Darinka Kozinc, predsednica žirije za Jenkovo nagrado.

Danes osebnoizpovedno in eksperimentalno

V antologiji so zbrane pesmi 39 avtoric in avtorjev s po eno ali dvema pesmima. Pesmi so izbrali še živeči avtorji, nekatere njihovi dediči, večino pa urednik zbirke Matej Kranjc. Izbrane pesmi niso nujno iz nagrajenih zbirk, na vsak način pa predstavljajo značilno poetiko posameznega avtorja.

»Nabor pesmi v tej antologiji je prekrasen in nam sporoča, da je poezija tista, ki jo velja imeti na nočni omarici, saj se k verzom vračamo ob različnih razpoloženjih, predvsem pa zahteva večkratno branje,« je uvodoma povedala Darinka Kozinc in v nadaljevanju sogovornico spodbudila k razmišljanju o posebnostih sodobne poezije. Dr Darja Pavlič, tudi profesorica na Filozofski fakulteti, je predstavila izkušnjo s študenti, ki sodobno poezijo previdno razumejo za pesmi sedanjega časa, oziroma poezijo zadnjih pet, deset let. »Nimamo pa v sodobni slovenski poeziji neke vodilne smeri,« je poudarila Darja Pavlič in opredelila osebno izpovedno poezijo z značilno prvo osebo ednine in metaforičnim, simbolnim jezikom, ki pripoveduje o lastni izkušnji, in eksperimentalno poezijo, v kateri je več poudarka na jeziku, besedah ... Opaža pa vse večje število pesnic, močna je tudi LGBTQ+ scena, vznikajo novi in novi mladi avtorji. To so glasovi, ki bogatijo sodobno pesniško pokrajino.

Nagrada popularizirala poezijo

Jenkovo nagrado podeljujejo od leta 1986, prvi jo je prejel Niko Grafenauer za zbirko Palimpsesti, v naslednjih letih so sledili Veno Taufer, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Milan Dekleva, Milan Jesih, prva nagrajena pesnica je bila leta 1994 Svetlana Makarovič.

»Ideja za Jenkovo nagrado je vzniknila v specifičnem družbenem kontekstu, ko je po Titovi smrti takratna Jugoslavija zašla v čedalje hujše ekonomske in politične težave in so se pojavile želje po poenotenju pouka jezika po vsej državi. To bi pomenilo, da bi Slovenija v učnih programih izgubila velik del avtorjev, mlajšim pesnikom je bilo nemogoče izdajati nove pesniške zbirke ... S prijatelji iz Kranja smo začeli v Prešernovem gledališču pripravljati Jenkova srečanja, posvečena poeziji, tu so bili Niko Grafenauer in krog intelektualcev okrog Nove revije,« se spominja Boris A. Novak – Jenkovo nagrado je prejel leta 1995 –, ki je bil v tistih časih zraven. »Jenkova nagrada je takrat odigrala zelo pomembno vlogo za senzibiliziranje slovenskega jezika in kulture. V ospredje so stopili novi načini izražanja, žal smo mnogo prepozno dali besedo tudi pesnicam.« Ugotavlja, da je bil interes občinstva in tudi medijev za poezijo, srečanja, podelitve nagrad izjemno velik.