Z malimi nad velike reči

Občutek imamo, da je podelitev Nobelove nagrade pisateljici Anne Carson slovenske založnike in poznavalce svetovne književnosti precej presenetila. Doslej so namreč prevedli in založili samo eno od njenih knjig, to je Grenko-sladki eros (Eros the bittersweet), izdala ga je založba LUD Literatura, 2022. Tudi na spletu le težko najdemo kak prevod njenih besedil ali vsaj odlomkov iz njih. Eden prvih odzivov pri nas je bil pogovor s pisateljico Nino Kosmač, vnukinjo pisatelja Cirila Kosmača.

»Anne Carson si vsekakor zasluži nagrado. Tokrat se moram popolnoma strinjati s Švedsko akademijo in njenim razlogom za takšno odločitev. V svetu literature se, tako kot v življenju, pogosto dogajajo krivice, bodisi namerno bodisi nenamerno. Kljub temu moram priznati, da sem tudi sama velika občudovalka te pisateljice. Za njeno poezijo je značilen svojevrsten slog, ki se ne ravna po klasičnih pravilih, obenem pa je v njenem ustvarjanju mogoče prepoznati globoko naklonjenost modrosti grških filozofov. V nekem intervjuju z Nobelovko sem zasledila, da je Anne Carson šele pred kratkim odkrila zanimivo razsežnost Descartovega znamenitega filozofskega izreka Cogito, ergo sum (Mislim, torej sem), ki ga poznajo že osnovnošolci. Po njenih besedah naj bi Descartes pred tem izrekel tudi besedo dubito (dvomim), kar bi misel razširilo v Dubito, cogito, ergo sum – 'Dvomim, mislim, torej sem.' Takšno razumevanje poudarja, da je dvom pomembno izhodišče kritičnega razmišljanja in človekovega iskanja resnice. Prav sposobnost dvomiti, premišljevati in na novo presojati lastna spoznanja nas spodbuja k globljemu razumevanju sebe in sveta. V tem smislu je omemba dvoma zanimiva tudi v kontekstu literarnega ustvarjanja Anne Carson, ki v svojih delih pogosto prepleta filozofska vprašanja, antično izročilo in raziskovanje človeške izkušnje. Pogosto omenja filozofa Sokrata v svojih delih. Meni je zelo blizu tudi njen citat o smrtnosti, v katerem poudarja njeno neizbežnost, kot odgovor na minljivost pa ponuja nekoliko hedonističen pristop k življenju, ki temelji na uživanju v trenutku in sprejemanju majhnih življenjskih užitkov, kar ponazori z mislijo, da si človek lahko privošči kozarček alkoholne pijače. S tem avtorica ponuja prispodobo, ne pa hvalnico vinu ali bogu vina Dionizu. Pisateljica skozi svoja dela izpostavlja tudi pomembno spoznanje, da zares odrastemo šele takrat, ko se zavemo nenadomestljivosti in edinstvenosti ljudi, ki zaznamujejo naše življenje. Prijateljstvo in ljubezen sta čustvi, ki jih ne moremo preprosto zamenjati z neko drugo osebo, kot to lahko storimo ob nakupu povsem nove igrače v trgovini. Vesela sem, da je tudi v slovenskem jeziku na voljo prevod njene knjige 'Eros the Bittersweet'. Zame je to ena najboljših, najbolj neposrednih in dostopnih razlag pomena erotike v človeškem življenju. Skozi razumevanje erosa namreč odkrivamo tudi lastne slabosti in vrline. Po mojem mnenju je strast vse prevečkrat zaznamovana z družbenimi konstrukti in pričakovanji, povezanimi z institucijami, kot je zakon, ter z iskanjem ekonomske varnosti. Eros pa je predstavljen kot vmesna točka med fantazijo o nekem odnosu in njegovo resničnostjo. Ne gre zgolj za strast, temveč za globoko spoznanje in življenjsko preobrazbo, skozi katero postopoma odkrivamo sami sebe in partnerja skozi besede Carsonove, ki poudarja, da so ljubezenska pisma in besede, ki jih izgovarjamo, le neka projekcija ideala. Med idealom in realnostjo naj bi stal neubogljivi in neukrotljivi zamegljeni Eros, čigar skrivnih namenov nihče ne spozna do obisti.« (Vir: Marko Miklavc, pogovor z Nino Kosmač na novičarskem portalu SI21)

Ozrimo se zdaj še enkrat na izjavo Anne Carson, ki smo jo navedli na začetku: da je smisel pisanja v tem, da zaznamo male reči. S tem se moramo strinjati. »Velike reči« zaznavamo v medijih. »Velike reči« so, denimo: podnebne spremembe in okoljska kriza, globalizacija, vojne in drugi konflikti, genocidna ravnanja, geopolitične spremembe v odnosih med velikimi silami … O teh rečeh poročajo mediji, o njih pišejo razni analitiki in govorijo politiki. Pesniki in pisatelji pa pišejo o rečeh, ki zadevajo posameznika in njegovo vsakodnevno prebivanje v družini in lokalnih skupnostih, o rečeh, ki jih zaznavamo neposredno in ne s posredovanjem medijev in so take, da lahko kot posamezniki nanje tudi kaj vplivamo, jih lahko tudi spremenimo. Na prej navedene velike reči kot posamezniki nimamo nobenega vpliva, kaj šele, da bi jih lahko spreminjali. In smo spet pri znameniti Marxovi enajsti tezi o Feuerbachu: »Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.« Ja, a kako? Kot posamezniki ga ne moremo. Še Napoleon, ki je šel leta 1812 nad Rusijo z največjo dotlej zbrano armado, ni dosegel, kar je hotel, bil je poražen, svet pa se je spremenil, a povsem drugače, kot si je zamislil Napoleon …

Pišimo torej še naprej o tem, kako se znajdevamo v malih rečeh. O njih pišemo na bolj ali manj umetelni način. Pesniki, pisatelji, dramatiki, esejisti in – ne nazadnje – tudi novinarji …