Goriška

Prejšnji teden sem bila kar dvakrat na Goriškem. Na dan šole se s sodelavci peljemo na kakšen izlet, bolje rečeno ekskurzijo. Povsod je lepo, na Goriškem je še posebej, vsaj meni je tako. Nekako me zahodna Slovenija pritegne bolj kot vzhodna, pa čeprav vemo, da je na Štajerskem in Koroškem prav tako lepo. Prvi ogled je bila turistična kmetija Cigoj. Današnje delo in stanje kmetije je plod več generacij. Kmetija se je razvijala od skromnih vinogradov in posamičnih pršutov do sodobne pršutarne in lepih gostinskih prostorov. Vonja prašičje farme nihče ne mara, okus pršutov in drugih sušenih mesnin imajo vsi radi. Takšne kmetije ne moreš ustvariti v eni generaciji in zelo si vesel, če lahko voljo do dela in zemlje preneseš naprej. Prenos lastništva od starih na mlade je običajno izziv. Starejši morajo dopustiti, da mladi naredijo kaj drugače, kot so bili vajeni oni, in mladi morajo imeti v mislih več generacij, ki so trdo delale in kopale, da imajo oni sedaj kje nadaljevati. Druga točka je bil frančiškanski samostan v Kostanjevici pri Novi Gorici. Znan je po grobnici zadnjega francoskega kralja iz rodu Burbonov in po vrtu vrtnic burbonk. Več kot 150 sort jih imajo. Ta vrt je najlepši maja in junija, ko je cvetenje vrtnic najbolj bujno. V samostanu in na vrtu sem že bila. Ko si na nekem kraju večkrat, gledaš in opazuješ drugače, povezuješ spomine in druga znanja. Na tem kraju mene pritegne gradnja novega središča. Nova Gorica je plod delovnih brigad. Drugo, kar mi je zanimivo, je postavitev meje. Prva postavitev meje med Italijo in Jugoslavijo je bila za območje Goriške izvedena na papirju v tujini. To je bilo v praksi videti tako, da je šla meja po sredini pokopališča kar čez grobove, po sredini dvorišč in kmetij. Krava je jedla v Jugoslaviji, izločala pa v Italiji. Šele z Osimskimi sporazumi leta 1975 so dokončno uredili mejo po realnih situacijah na terenu. Trideset let so se dogovarjali diplomatsko in po stranskih kanalih, da so postavili mejo. Največja pridobitev je bila cesta pod Sabotinom, ki je šla po Italiji in Goriška brda približala novemu centru Primorske, Novi Gorici. Brici vedo povedati, da je bila to res pridobitev za Goriška brda. Sicer so se morali voziti daleč okrog na Kanal ali so bili odvisni od volje carinikov na maloobmejnih prehodih. Ljudje so se vozili v službo, carinik pa je bil kdaj pri volji, da je spustil avto naprej, drugič ne. Meja je pa vedno prostor za kontrabant. Ah, kakšni časi. Prvič sem bila v Rafutskem parku, ki je nastal že konec 19. stoletja. Goriški arhitekt Anton Laščak je več desetletij deloval v Egiptu med drugim tudi kot dvorni arhitekt. Med obema vojnama je v svoji zasebni rezidenci v Pristavi združil evropsko gradbeno tradicijo z vplivi islamske in nastal je čudovit objekt z eksotičnim parkom. (se nadaljuje)