Kako naj tujec ne bo več tujec

Vprašanje, izhajajoče iz naslova, je retorično in še posebno od tistih, ki dilemo doživljajo na lastni koži, zahteva temeljit razmislek, kako zastaviti akcijo, povezano z odgovorom. Prav tako se tudi ne želi umakniti iz gledalčevih misli, ko ta odhaja – odhajam – iz dvorane Prešernovega gledališča po ogledu druge premiere v letošnji sezoni, uprizoritve Kako se naučiti dvojine. Predstava nanj ne odgovori, ob novem predlogu novele Zakona o tujcih, ki ga je vlada – kako simbolično – potrdila dva dni po kranjski premieri, pa se zavemo, da je odgovor za tujce še bolj oddaljen.

Tokratna uprizoritev je pravzaprav neke vrste gledališki epilog izkušenj z gledaliških delavnic s priseljenci, ki so od februarja do maja potekale v Prešernovem gledališču in sta jih vodili avtorici besedila Anđelka Nikolić in Simona Hamer, prva tudi režiserka in scenaristka, druga dramaturginja predstave.

Slovenščina velja za nove govorce za zahtevnejši jezik, posebno »naporna« je dvojina in šest sklonov, ki zahtevajo različne končnice. Prav opravljen izpit iz slovenščine, ki ga tujci potrebujejo kot pogoj za bivanje v Sloveniji, mnogim predstavlja največjo težavo. Podlaga za predstavo so bili učbeniki za učenje jezika, ki potekajo od osnov jezika k težjim nalogam, pri čemer gre za štiri področja: branje, pisanje, poslušanje in govorjenje. Učbeniki praviloma temeljijo na tematskih sklopih, kot so identiteta, družina, služba, dom, prostočasne dejavnosti ...

Biti doma kot tujec

Po omenjenih sklopih poteka tudi predstava. Igralski kvintet ob prihodu na oder najprej predstavi svoje tujstvo z imeni, deloma tudi kostumsko, saj prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, tako iz Ukrajine kot Rusije, arabskih in afriških držav ... V preprosti, a simbolno jasni scenski postavitvi, ki je zreducirana na »upravno okolje«, v katerem se tujci znova in znova znajdejo – v čakalnicah z vrsto stolov in avtomati z lističi s številkami za vrstni red, s sterilnimi uradniškimi sobami in ekrani, ki ne povedo le, kdo je na vrsti, ampak gledalcu napovedujejo tudi prihajajoči sklop.

Igralci so na odru izredno disciplinirani, zdaj razlagajo svojo življenjsko zgodbo, so v razgovoru za službo, pri iskanju najemnega stanovanja, v pridobivanju različnih dovoljenj oziroma dokumentov, ja, tudi v poskusih odpiranja bančnega računa – in zakaj to ni mogoče? V različnih situacijah nam predstavijo težave, s katerimi se srečujejo pri bivanju v novi državi, včasih na precej trpek način, spet drugič skozi humor. »Tule je hladilnik,« reče najemodajalec kandidatu za najem. In: »Hladilnik, hmmm, dela.«

V predstavo je v posameznih sekvencah spretno vpletena zgodba iz preteklosti, ki jo je v romanu Gosposvetsko polje zapisal Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki so ga slušatelji obravnavali na delavnicah. Pisatelj v njem opisuje, kako je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaradi politične dejavnosti iz takratne kraljevine moral zbežati v Celovec, da bi bila družina skupaj na božični večer, pa je žena s hčerama v zimski noči morala ilegalno prestopiti državno mejo. Smo po sto letih, ko ljudje za boljšim življenjem prihajajo iz drugih smeri, v tem smislu napredovali? Gre za predstavo, ki nam pove, da biti tujec v Sloveniji ni lahko.