Ne le prevoz, tudi pogovor in človeška bližina

Vransko – V četrtek, 8. oktobra, se prostovoljni šoferji iz projekta Prostofer, ki deluje v okviru Zavoda Zlata mreža, niso podali na svoje vožnje na vse strani Slovenije, pač pa so se odpeljali na srečanje v AMZS Center varne vožnje Vransko. Najprostofer je vsakoletni dogodek, na katerem se družijo najbolj pridni prostovoljni šoferji iz vseh 116 slovenskih občin, ki so vključene v projekt. Del srečanja je bil namenjen izobraževanju – s prostoferskimi vozili so se udeleženci vozili po poligonu, imeli pa so tudi delavnico prve pomoči, saj vozijo starejše potnike in to znanje še kako potrebujejo.

Dogodek na Vranskem pa ni bil edini. V torek, 20. oktobra, so bili namreč najprostoferji povabljeni na slovesen sprejem k predsednici države Nataši Pirc Musar, ki je poudarila, kako plemenito delo opravljajo, in jim ob tem zaželela še veliko varnih kilometrov. »Vi ne premagujete le kilometrov, premagujete osamljenost, nemoč in občutek pozabljenosti. Vi gradite mostove med ljudmi.«

Veliko kilometrov in življenjskih zgodb

Da vse to drži, ima pa tudi učinek v obe smeri, nam pove Zdravko Šarec, najprostofer iz kamniške občine, s katerim smo se srečali le nekaj ur po tem, ko se je vrnil iz urada predsednice. »Bilo je res lepo, še zapela nam je predsednica. Dober občutek je, ko se naš trud ceni. A moram reči, da je tudi meni toplo pri srcu, ko nekomu pomagam.«

Prostofer je Zdravko Šarec že dobri dve leti, v smehu pove, da mu je »službo« uredila hči. »Takrat sem bil že nekaj časa upokojen in imam tak hobi, da sem bolj doma – zbiram značke in znamke. Pa mi je hčerka rekla, da moram malo med ljudi. In sem šel.« Vožnje si skrbno zapisuje v svoj rokovnik, lani jih je nanizal šestdeset, nabralo se je 2200 kilometrov, v avtu je oddelal 140 ur. Največkrat vozi potnike na zdravstvene preglede, pot do različnih ustanov ima že v malem prstu. Poudari, da je ključna priprava in da si vzame dovolj časa, gneče na cesti so nepredvidljive. Včasih gre gladko, spet drugič pa potnike čaka tudi po šest ur in več. »Največji izziv je najti parkirišče. Včasih se tudi po več ur sprehajam po trgovinah, lahko bi bil vmes še prodajalec,« se pošali Zdravko, ki pa ni samo prostovoljni šofer. Svoje potnike namesti v avto, se z njimi pogovarja, včasih tolaži, drugič samo posluša. Če težko hodijo, jih pospremi vse do ambulante in nese njihove osebne reči, včasih s kom po vožnji spije tudi kavico. »Kamnik je razvejana občina, od enega do drugega konca je daleč. Včasih domov resda pridem šele zvečer in utrujen, si pa mislim – sem vsaj nekaj dobrega naredil.« Na vprašanje, kako dolgo bo še vztrajal, naš sogovornik izstreli brez razmisleka: »Prostofer bom, vse dokler mi bo zdravje to dopuščalo.«