Osvoji nas vzdušje v predstavi

Tri leta po tem, ko sta z avtorsko predstavo Deževen dan v Gurlitschu navdušila občinstvo, z več nagradami na festivalih pa tudi strokovno javnost, se avtorski tandem – režiser Sebastijan Horvat in dramaturg ter avtor priredbe Milan Ramšak Marković – na kranjski oder vrača z gledališko priredbo Osem ur ni ves dan, ki temelji na znameniti, skoraj pozabljeni, a nekoč zelo priljubljeni nemški televizijski nadaljevanki Acht Stunden sind kein Tag Rainerja Wernerja Fassbinderja iz zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja. Predstava govori o ljubezni in delu, o delavskem vsakdanu, tehnološkem napredku in o človeški bližini, ki nastaja tako v skupnosti kot v tovarniškem okolju. Gre za mednarodno koprodukcijo Prešernovega gledališča Kranj s Slovenskim mladinskim gledališčem, Mestnim gledališčem Ptuj in Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb, na oder pa stopi kar 14 igralk in igralcev.

Predstavo je režiser zasnoval dvodelno. V prvem delu nas povede med skupino moških sodelavcev v njihov osemurni delavnik v tovarni, kjer izdelujejo sestavne dele za velike stroje za obdelavo kovin, drugi del pa je lahkotnejši in predstavlja njihov prosti čas v krogu družin in prijateljev. Če najprej v ospredje stopa tovarniško vzdušje in z njim boj za doseganje norm, zastavljenih časovnih rokov, tehnoloških izboljšav ter s tem pa tudi boljših plač, v nadaljevanju sledi preostali del dneva, namenjen običajnemu življenju delavskega razreda, druženju, ki človeku prinaša potrebno bližino in z njo toplino odnosov.

Prvi del je strukturiran s klasično dramaturgijo nadaljevanke; najprej so delavci v redu, potem imajo težavo, ki jo poskušajo rešiti, in na koncu pridejo do uspeha, ne vedo pa, kam se bo vse skupaj odvilo. Zasebni del, ki je nekoliko daljši in zajema drugi dve tretjini predstave, je veliko bolj razplasten. Pojavi se več likov v več zgodbah, ki se prepletajo med seboj. Ni jasne strukture in hitro spoznamo, da predstava v tem delu nima želje po nekem velikem narativu, ki načeloma tudi ni značilen za življenja običajnih ljudi.

Tudi sicer predstava sledi formatu nadaljevanke, ni pomembno, da se zgodi nekaj velikega, ampak gre predvsem za ustvarjanje vzdušja nekega časa in sledenje malim stvarem, ki odzvanjajo v življenjih običajnih ljudi. Režija je zelo filmska s kopico manjših prizorov, ki se izmenjujejo na odru.

V sicer izrazito skupinski igri izstopata glavna junaka Jochen in Marion, ki ju prepričljivo odigrata Blaž Setnikar in Suzana Krevh. Drugi, recimo jim podporni liki, niso tako zelo definirani, kar je dobro. To široki igralski zasedbi omogoča, da svoje posamezne igralske značilnosti, po katerih so najbolj prepoznavni in najboljši, prinesejo v sam lik in ga tako prilagodijo svojemu igralskemu izrazu.

Scenografija je zelo avtentična – na odru se pojavi juke box z muziko iz časa nadaljevanke, delavci zvočno podobo tovarniškega hrupa ustvarjajo s pomočjo kasetofonov, praktično isti prostor se spreminja po potrebah posameznega prizora, celostni odrski podobi sledi tudi kostumografija, prilagojena razrednemu izvoru in značajem likov.

Če besedilo podaja neko ponovno upanje iz preteklega časa v smislu, da se delavski razred tudi sam lahko zave mehanizmov kapitala, ki ga tlačijo in izkoriščajo, pa morda še bolj kot to v predstavi deluje vzdušje, ki ga na odru ustvarja igralska ekipa. Ni velike zgodbe, so pa liki, ki naseljujejo odrsko pokrajino in jo delajo živo. Ko se v drugem delu predstave tudi gledalci zavemo, da ni treba pričakovati velike zgodbe, se sprostimo in preprosto uživamo v atmosferi, ki jo na odru ustvarja odlična igralska ekipa. Kot v nadaljevanki tudi v predstavi tri ure niso vedno tri ure, proletarska melodrama Osem ur ni ves dan pa je nedvomno močan začetek letošnje sezone, ki bo v Prešernovem gledališču še dolga.