Spominska knjiga

Tista že malo porumenela spominska knjiga iz davnih osnovnošolskih let. Spomin na prve prave prijatelje, na prve še skrite ljubezni, njihove risbice in prisrčno zapisane kratke misli, nekatere celo v verzih. Spomin na mamo in očeta, ki sta v spominsko knjigo na prvo stran napisala hčerki najlepši verz življenja. Ta spominska knjiga je seveda lahko moja, s platnicami iz blaga. Lahko je od koga drugega in lahko je žal več ni. Ker jo je odnesla voda. To knjigo spominov. Sama v resnici ne vem, kako je, če ti hišo zalije voda ali jo s svojo silno močjo celo odnese. Uniči dom in s svojim močnim tokom odnese tudi spomine. Vsaj tiste zapisane, lahko tudi drobne figurice, ki so bile nekomu tako dragocene. Ker so bile lep spomin: na nekoga, na nekaj.

Nedavne poplave so odnesle albume fotografij; spomine na otroštvo, mladost, otroke, za marsikoga že vnuke. Vse tisto, k čemur se zatečemo, ko nam je hudo in kar nas opominja, da je življenje ob vsakdanjih skrbeh tudi zelo lepo. Utrnejo se mi solze; le kako se mi ne bi, ko vem, da se je neusmiljen tok narave zgodil prav blizu. Tako blizu, da to (ob)čutim. Poplavilo je tudi spomine, ki so se izlili v solze. »Oče kljub nevarnosti noče zapustiti ogroženega območja in išče karkoli, kar bi se rešiti dalo – fotografije, spomine,« je za enega od medijev pred dnevi pretreseno pripovedovala domačinka s Prevalj, kjer jim je besneča Meža pogoltnila družinsko hišo. Vse je šlo.

Ne bom rekla: saj bo. Sama sem v svojem življenju, pa čeprav je šlo za drugačne okoliščine, že doživela tragične dogodke. Na dotiku. Stavek, ki sem ga v resnici zelo slabo prenesla, je bil: saj bo. Četudi v dobri veri izrečeno, bi raje videla, da tudi ob teh zadnjih grozovitih posledicah poplav prizadete ljudi, prijatelje, ki smo jih spoznali v nesreči, v resnici slišimo. Skupaj iščemo rešitve. Deroči vodotoki in pustošenje narave so ujeli tudi duhovnika Karla Gržana, kaplana v Lučah in Solčavi. Za Val 202 je govoril o najpomembnejši izkušnji sredi groze odtrganosti od sveta, brez elektrike in vode. Kot pravi: »Zmagoviti smo v povezanosti. To je vse, kar potrebujemo: bližino, sočutje.« In še: »Govoriti, govoriti, izraziti svojo stisko, strahove, povedati!«

Moja spominska knjiga je še vedno na dosegu moje roke. S posvetilom mame in očeta na prvi strani. Še kako dobro se zavedam, zakaj sem jo iz predala vzela prav v teh dneh. S paleto čustev, ki se jih ne da ubesediti. Pokojna teta Tina mi je v spominsko knjigo zapisala: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s srčnimi čutili.« Takšna je Slovenija danes. Povezana. Za nove spomine in za prihodnost.