Svoje znanje širi po celem svetu

V začetku avgusta se je v Sloveniji mudila Italijanka Kyt Lyn Walken, uradna evropska predstavnica ameriške Hullove šole za sledenje (Hulls trackingschool), ki se že več let ukvarja s starodavno umetnostjo sledenja ljudem in živalim. V Sloveniji je njen glavni sodelavec Primož Kozjek iz Kranja. Svoje veščine je delila že z ljubljansko ekipo reševalnih psov K9 in gorskimi reševalci z različnih koncev Slovenije.

Zgodba njenega navdušenja nad naravo se je pravzaprav začela že v zgodnjem otroštvu. »Sem edinka in moj oče si je želel sina, zato me je nekako vzgajal v tem duhu. Skupaj sva pregledala nešteto vesternov in popolnoma so me prevzeli ameriški staroselci. Okoli leta 2012 sem se seznanila z različnimi tehnikami preživetja, na primer kako v naravi preživeti noč, kako zakuriti ogenj, in v meni se je rodila želja po tem, da bi se naučila temeljev umetnosti sledenja,« je pojasnila. Umetnost sledenja, ki ji lahko rečemo tudi disciplina, znanost, je pravzaprav tradicionalni način iskanja, ki se je razvil že v dobi primitivnih ljudstev in se je kasneje uspešno prenašal iz roda v rod. »Pred mnogimi leti so tovrstne tehnike uporabljali predvsem za lov in obrambo območij, kjer so živeli takratni ljudje, danes pa se uporablja predvsem pri iskanju in reševanju pogrešanih oseb, v taktičnih situacijah, forenzični znanosti in ohranitvi divjih živali. Temeljna pravila sledenja in odkrivanja različnih sledi se od tistih časov niso dosti spremenila.« Po tem, ko je opravila različne tečaje in usposabljanja, je v letu 2018 postala uradna evropska predstavnica Hullove šole za sledenje, njeno delo pa obsega predvsem usposabljanje in poučevanje različnih skupin organov pregona in reševalnih ekip. V Sloveniji, kjer je njen glavni sodelavec oziroma koordinator dela Kranjčan Primož Kozjek, je delila svoje veščine z ljubljansko ekipo reševalnih psov K9, na območju Kamnika pa so pripravili tudi delavnico za gorske reševalce, ki so se je udeležili gorski reševalci z različnih koncev Slovenije. »Delam pravzaprav po celotni Evropi, potujem domala enkrat tedensko. Pripravljam tečaje v angleščini, italijanščini, španščini, govorim tudi malo nemško, spletno stran evropskega oddelka Hullove šole za slednje, ki se imenuje The way of tracking, zato tudi namenoma prevajam v angleščino, da dosežem ljudi po vsej Evropi. Z različnimi webinarji pa sklepam poznanstva z ljudmi po celem svetu v upanju, da jim bom nekoč v prihodnosti lahko ponudila tečaje tudi v živo.

Kdaj je sledenje primerno

Sledenje, ki ga izvaja Kyt Lyn Walken, se največkrat uporablja pri primerih, ko do pogrešanih oseb ni mogoče dostopati. »V Sloveniji imate na primer veliko sotesk in območij, kamor zaradi težavnosti in značilnosti terena nasploh ne morete dostopati z reševalnimi psi, na nekaterih območjih je oteženo reševanje s helikopterjem, zaradi gozda se povsod ne morejo uporabljati droni ... Takrat pridemo na vrsto mi. Dobro je imeti nekoga, ki lahko dela ne glede na teren, ne glede na vremenske razmere.« Kot je pojasnila, so ljudje, ki se ukvarjajo s tovrstnim sledenjem, sposobni opaziti zelo majhne podrobnosti, spremembe na vegetacijski površini, na tleh in v okolici, na podlagi katerih predvidijo gibanje oseb. »Če oseba na primer pade s stene, navadno lovi oprijem, polomi kakšno vejo in podobno. Gre za sledi, ki jih večina ne bi nikoli opazila,« je dejala.

Osnovna oprema

Oprema sledilcev se razlikuje glede na posamezne iskalne situacije. Kot je pojasnila Kyt Lyn Walken, osnovni iskalni komplet navadno vsebuje merilne pripomočke, kot so ravnila različnih velikosti, svetilko, za katero priporoča, naj bo takšna, da sveti v petih različnih barvah, in signalno ogledalo. »Lahko bi rekli, da je – kar se opreme tiče – umetnost sledenja 'poceni spretnost',« je dejala v šali. Čeprav gre za obliko sledenja, ki se je aktivno uporabljala že v preteklosti, današnji sledilci uporabljajo tudi sodobno tehnologijo. »Pri umetnosti sledenja je seveda dobro imeti GPS-napravo, mobilni telefon, ampak nič, kar obstaja, ne more nadomestiti tega, kar počenemo, ko iščemo sledi, jih identificiramo in interpretiramo. Ni nobenega programa ali tehnološke naprave, ki bi to zmogla.«

Idealni tereni

Sledenje se primarno osredotoča na iskanje sledi. »Večinoma gre za odtise oziroma stopinje, delne stopinje, premaknjeno kamenje, spremembe na travnatih površinah, izgubljene predmete itd. Stopinje nam lahko izdajo marsikaj – spol, znamko čevlja, glavno smer premikanja, približno višino, težo,« nam je razložila Kyt Lyn Walken in dodala, da pa je vedno treba upoštevati različne kontekste in specifične okoliščine. Iskanje oziroma sledenje je pogojeno z značilnostmi terena in vremenskimi razmerami. Pojasnila je tudi, da obstajajo dobri tereni, kot so peščena tla, blatne površine, sneg, ki jih sledilci imenujejo past za sledi. »Tam lahko vsak relativno zlahka opazi odtise in kam vodijo. To so idealni tereni, raj za sledilce. Drugod pa je potrebnega več časa, več pozornosti. V Sloveniji imate na primer ob rekah veliko proda. Tam je sledi težje najti, a dober sledilec mora znati delovati na različnih terenih, saj seveda obstaja možnost, da oseba, ki jo iščemo, prečka različna območja.« Sledenje se lahko uporablja tudi v urbanih okoljih, kjer je, kot je povedala Kyt Lyn Walken, vseeno mogoče odkriti veliko sledi. »Idealni prostor za lociranje sledi v mestih je vrtec. Na otroških igriščih je večinoma mehkejša podlaga, trava, in tam je mogoče odkriti veliko. Poleg tega se lahko orientiramo po odvrženih predmetih, na primer smeteh, lahko iščemo prek prenosa tekočega materiala, v mestu si pri iskanju ubežnikov pomagamo tudi z nadzornimi kamerami …«

Mentalna premestitev

Iskanje pogrešanih oseb in oseb, ki si ne želijo biti najdene, kot so ubežniki, se zelo razlikuje. Ena od glavnih zapovedi discipline sledenja se navezuje na mentalno premestitev v um pogrešane oziroma pobegle osebe. »Treba je upoštevati vse okoliščine, ki bi nas morebiti lahko privedle do kraja, kjer je posameznik. Sledenje je pravzaprav kot sestavljanka, treba je sestaviti vse koščke. Če recimo iščemo osebo, za katero vemo, da je dementna, lahko predvidevamo, da ta oseba tava naokoli. Različne raziskave so razkrile, da dementne osebe pogosto odidejo na območje, ki jim je znano, ki ima zanje določen pomen iz otroštva, mladosti. Vse skrivnosti sledenja so skoncentrirane v občutenje in misli osebe, ki jo iščemo.« Kyt je poudarila še, da se je pri iskanju pogrešanih oseb vedno smiselno natančno pogovoriti s svojci, družino. »Tako je mogoče izvedeti čim več o osebi, kakšno obutev nosi, kar nam lahko pomaga pri identificiranju stopinj, kakšne navade ima. Lahko si pomagamo tudi z družbenimi omrežji, kjer ljudje objavljajo svoje fotografije.« Sledenje se lahko uporablja tudi pri iskanju živali, saj se postopki ne razlikujejo dosti od tistih pri iskanju ljudi. »Pravila so načeloma enaka, edina razlika je ta, da se sledilci ne moremo premestiti v um in navade živali. Sploh če gledamo lokalno – živali v Sloveniji nimajo enakih navad kot na primer v Franciji.«

Otroci so rojeni sledilci

Kyt Lyn Walken si je zadnja leta nabrala številne nepozabne izkušnje. »Veliko je situacij, povezanih s tečaji, ki jih izvajam, in moram reči, da je delo z otroki vsakokrat nekaj posebnega. So izjemni sledilci, saj so po naravi zelo radovedni, poleg tega pa so me naučili veliko o tem, kako si določene stvari pojasniti v poenostavljeni obliki,« je dejala in dodala še, da jo je delo v naravi naučilo predvsem potrpežljivosti, saj je načeloma zelo nepotrpežljiva oseba, pri delu, ki ga opravlja, pa brez tega enostavno ne bi šlo.